Po njih delih jih boste spoznali

Silvester Gaberšček

Upokojeni vodja sektorja na Ministrstvu za kulturo

Ob vsakdanjih bolj ali manj perečih pa tudi obrobnih družbeno-političnih vsebinah, ki jih poleg domačih in svetovnih dogodkov s političnega zornega kota lastnika prinašajo družbena občila, se v javnomnenjskem prostoru zamegljujejo nerešena kot na sveže odprta ključna (so)bivanjska vprašanja naše Dežele in sveta.

V zavetju nenapisanega pravila stotih strpnih dni, s katerim naj bi se po volitvah vsaki novi vladi omogočilo vzpostavitev razmere za ustrezno delovanje, se med prijatelji in v zaokroženih krogih vendarle sliši polglasna zaskrbljena izmenjava mnenj, kritičnih pogledov, ki pa v večini primerov nič ne pripomorejo k boljšemu skupnemu jutrišnjemu dnevu. V tem smislu tudi resignirano ugotavljanje dejstva, da imamo, kar smo hoteli, lastno in družbeno tesnobo smo še povečuje.

Znanstvenik Piero Pasolini, čigar pogledi na vlogo kristjanov v sodobni družbi so bili pred časom že navedeni v enem izmed uvodnikov, je v nekem predavanju posvečenim laikom pred leti poudaril, da je za kristjane prišel čas, v katerem moramo misliti na svet in ne več nase, pred tem pa bi morali biti utrjeno telo, ki je Kristus, ki je prišel na svet, da bi s svojo zapuščenostjo svet postal Bog.

Piero nadaljuje s predrzno in na videz bogokletno trditvijo: »Zapuščeni Jezus, ta skrajna misel, ki jo je težko razumeti: bolj je hudo (v svetu), bolje je; več je smrti, več je bolečine, več je nesreč, več je vojn, več sovraštva je, toliko večji je v svetu Bog. Ker je hrbtna stran Boga, ki se imenuje zapuščeni Jezus …« Piero še poudarja, »da je prišla ura, ko moramo gledati na svet kot na našega Boga, Boga, za katerega sem dal življenje, Ideal, ki sem ga izbral. Svet nesrečnikov, svet poganov, svet grešnikov, svet vojn, svet vseh teh strašnih političnih stvari vseh vrst: zasebnih, javnih, vse, kar obstaja … in res se zdi, da je to gnitje sveta, da svet razpada, da se ločuje kot truplo, ki razpada … V njem moramo videti seme, ki ne rodi sadu, če ne umre. Zato v tem času vidimo v svetu seme, ki je Kristus, zapuščeni Jezus, ki gnije, da bi rodil sad, da bi samega sebe rodil v svetu.« In še nadaljuje: »To je Bog, ki ga moram prepoznati … še več: če hočemo gledati na kakšno okoliščino v svetu, kakršna je, se ne smemo soočati s svetom, da bi ga spremenili, ampak da bi ga ljubili in častili kot Boga. V tej naravnanosti, ki jo ima ljubezen Boga do grešnikov, ljubezen, ki jo ima Bog do pekla v svetu, bo svet razlog, da se spremeni v Boga. Zato si moramo zapičiti v glavo ljubezen do sovražnikov, delati dobro tistemu, ki te uniči. To je naravnanost Boga pred nebitjo, pred grešniki, pred svetom. Bog postane svet in da bi postal svet, mora postati prav tisti svet.«

Če povzamemo izzivalno Pierovo razmišljanje, biti kristjan danes pomeni neprestano si prizadevati postati drugi Kristus, ki ljubi vsakega in svet do te mere, da le-ta postane božji.

Prizadevanje za takšen krščanski način življenja preusmeri poudarek v naslovu uvodnika zapisano trditev na nas kristjane in ne na tehtanje morebitnih sadov za nekatere všečne in za druge manj priljubljene vlade, zato po stotih dneh od nastopa nove vlade najprej poglejmo na bero naših sadov.

Kristjani smo v današnjem težkem času svetovnih, nacionalnih kot osebnih preizkušenj toliko bolj prvenstveno poklicani biti Luč sveta in sol zemlje.

Pin It on Pinterest

Share This