»Veselite se, izpopolnjujte se, spodbujajte se, isto mislite, živite v miru in Bog ljubezni in miru bo z vami.« (2 Kor 13,11)

Apostol Pavel je z ljubeznijo spremljal razvoj krščanske skupnosti v mestu Korint, v težkih časih jo je obiskoval in podpiral.

V nekem trenutku pa se je moral s tem pismom braniti pred obtožbami drugih pridigarjev, za katere je bil Pavlov slog vprašljiv: za svoje misijonarsko delo ni prejemal plačila, ni govoril, kakor določajo govorniška pravila, v podporo svoji avtoriteti se ni izkazoval s priporočilnimi pismi, ampak je oznanjal, da razume in živi svojo šibkost v luči Jezusovega zgleda.

Kljub temu Pavel v sklepu pisma Korinčanom nameni poziv, poln zaupanja in upanja:

»Veselite se, izpopolnjujte se, spodbujajte se, isto mislite, živite v miru in Bog ljubezni in miru bo z vami.«

Prva bolj vidna značilnost je, da so njegove spodbude naslovljene na skupnost kot celoto, kot na kraj, kjer je mogoče izkusiti Božjo navzočnost. Vse človeške slabosti, ki otežujejo medsebojno razumevanje, pošteno in iskreno sporazumevanje ter spoštljivo usklajevanje različnih izkušenj in misli, lahko ozdravi navzočnost Boga miru.

Pavel predlaga nekaj konkretnih vedenj, ki se skladajo z zahtevami evangelija: prizadevanje za uresničitev Božjega načrta za vsakogar kot brata in sestro; trud, da bi med vsemi krožila ista tolažilna Božja ljubezen, ki smo jo prejeli; skrb drug za drugega, tako da si delimo najgloblje želje; medsebojno sprejemanje, tako da ponujamo in sprejemamo usmiljenje in odpuščanje; tako, da gojimo zaupanje in se poslušamo.

To so izbire, zaupane naši svobodi, ki včasih zahtevajo pogum, da smo “znamenje nasprotovanja” trenutni miselnosti.

Zato apostol priporoča tudi, da pri tem prizadevanju drug drugega spodbujamo. Zanj je pomembno, da v ljubezni in resnici ohranjamo neprecenljivo vrednost edinosti in miru in za to z veseljem pričujemo. Vse to pa vedno temelji na skali brezpogojne ljubezni Boga, ki spremlja svoje ljudstvo.

»Veselite se, izpopolnjujte se, spodbujajte se, isto mislite, živite v miru in Bog ljubezni in miru bo z vami.«

Da bi živeli to besedo življenja, glejmo tudi mi, tako kot Pavel, Jezusov zgled in njegova čustva. Jezus je prišel, da bi nam prinesel mir, ki je samo njemu lasten. Ta mir namreč »ni le odsotnost vojn, sporov, delitev in težkih doživetij /…/ Mir je polnost življenja in veselja, je odrešenje človeka v celoti, je svoboda, je bratstvo v ljubezni med vsemi narodi /…/ In kaj je Jezus storil, da bi nam podaril “svoj” mir? Zanj je daroval samega sebe /…/ Postavil se je med sprte, nase je vzel odgovornost za sovraštva in ločitve, podrl je zidove, ki so ločevali narode /…/

Gradnja miru tudi od nas zahteva močno ljubezen, ki je sposobna ljubiti celo tiste, ki nam ljubezni ne vračajo, ki je sposobna odpuščati, premagovati kategorijo sovražnika in ljubiti domovino drugih kot svojo /…/ Od nas zahteva tudi novo srce in nove oči, da bi ljubili in v vseh videli kandidate za vesoljno bratstvo /…/ “Zlo se rojeva iz človekovega srca,” je zapisal Igino Giordani, in “da bi odstranili nevarnost vojne, je treba odstraniti duha napadalnosti, izkoriščanja in sebičnosti, iz katerega prihaja vojna: treba je znova oblikovati vest.”«

Bonita Park je predmestje Hartswaterja, kmečkega mesteca v Južni Afriki. Tako kot v preostalih delih države so tudi tu še vedno žive posledice, podedovane od režima apartheida, zlasti na področju izobraževanja: izobraževalne sposobnosti mladih, ki pripadajo skupinam črnih otrok ali mešancev, so veliko slabše od tistih, ki jih imajo pripadniki drugih etničnih skupin, zaradi česar obstaja nevarnost, da bi bili odrinjeni na rob družbe.

Ustvarili so projekt “Most”, da bi posredovali med različnimi etničnimi skupinami v soseski in odpravili razdalje med njimi in medkulturne razlike, tako da so pripravili obšolski program in majhen skupni prostor za srečevanje različnih kultur, namenjen otrokom in mladim. Skupnost je pokazala veliko željo po sodelovanju: Carlo je ponudil svoj stari tovornjak, da je pripeljal les, iz katerega so izdelali mize, ravnatelj bližnje osnovne šole je podaril police, zvezke in knjige, nizozemska Reformirana cerkev pa petdeset stolov. Vsak je prispeval svoj delež k temu, da je ta most med kulturami in etničnimi skupinami vsak dan močnejši.

Pripravila Letizia Magri

in ekipa besede življenja