Prehajanje med kletkami – nadzor staršev ali raje vpliv?

Vaš otrok v svojem razvoju preživlja svoj čas v vedno več prostorih, torej v kletkah, v katerih imate vedno manj in manj nadzora nad njim. Naj bo v  varstvu pri starih starših ali v vrtcu in kasneje v šoli, nimate vsemogočnega vpliva na te različne situacije. Kako naj pri tem ravnajo starši?

Več ko se otrok druži z drugimi otroki, bolj si želi stvari, ki jih imajo oni. Mislim na igrače, ki so za posamezno starost otrok trenutno v modi, kot seveda na tisto nadlogo, ki ji rečemo telefon ali če posplošim ‒ vsi zasloni.

Jasno želim povedati, da ni škodljiva vsakršna uporaba računalnikov, telefonov ipd. Če jih uporabljamo kot orodje za delo ali za izobraževanje, so to lahko zelo koristne naprave in od take uporabe noben otrok ne postane odvisen. Tudi računovodja, ki na računalniku visi osem ur dnevno ali več, se ne gre zdravit zaradi odvisnosti.

Zasvojenost se razvije v prostem času pri igricah, brskanju, klepetu ipd. Vedno znova me preseneti, koliko ljudi ne ve, da imajo nekemične odvisnosti podobne lastnosti kot odvisnost od alkohola ali drog. Tudi po odvzemu imajo enak odtegnitveni učinek: spremembe spanja, razbijanje srca, neobvladljiva čustva, motnje prebave in dihanja … Govorimo o nekemični odvisnosti od računalnika, telefona, interneta, pa tudi o zasvojenosti s spolnostjo, hazardiranju, kupovanju srečk in o paniki, da bomo nekaj življenjsko pomembnega zamudili.

Ko otrok odigra dve ali tri računalniške igrice, je že kuhan in pečen

Dejstvo je, da otrok ne morete zaščititi pred elektronskimi napravami. Če ne prej, se bodo z njimi srečali v šoli. Večinoma pa se to zgodi že v domači organizaciji. Ko pridete na obisk k sorodnikom ali prijateljem ali oni pridejo k vam in njihovi otroci že imajo svoje telefone oziroma telefone na uporabo. Vaš otrok pri njih odigra dve ali tri igrice in že je kuhan in pečen, kot se temu reče. Hotenje po tem, da bi se s tako napravo lahko zopet zabaval, je dosti močnejše od same želje, da bi jo imel. To hotenje je močan in globok občutek in ni nekaj, kar bi otrok naslednji hip pozabil. 

Zaskrbljujoče je, da večino otrok s temi napravami okužimo prav starši. Tako uporabno in enostavno je, saj otroka lahko kadar koli utišamo in umirimo, če mu v roke potisnemo svoj telefon. Z nekaj pritiski bo igral igrico, sledil zgodbi ali brskal med slikami. Nekateri starši s takim drogiranjem otrok pričnejo že navsezgodaj. Zjutraj otroke oblečejo in jim dajo v roke telefon, da imajo potem mir pred njimi. Ne zavedajo se, kako hitro otroka zasvojijo s tem, saj se po nekajkratni izkušnji otrok ne bo več hotel odreči taki zabavi. Dobro ve, kako pritisniti na starše, da bodo čim hitreje spet prišli do “zabave”. In za dobro jutro bomo imeli “cirkus”. 

Zavedanje nevarnosti in odločno preprečevanje

Kako naj starši ravnajo, da do takih situacij sploh ne bi prišlo? Preprosto.

Da bo otrok zaposlen, da ga bo dejavnost zanimala in se bo ob lastni aktivnosti dobro razvijal, ne uporabljajmo pasivnih elektronskih sredstev niti aktivnih igric in podobnega. Uporabljajmo knjige. Uporabljajmo fizične igrače.

Primeri:

• Sestavljanke, ki so ravno prav velike in dovolj zahtevne, da so otroku izziv, pa še dovolj enostavne, da jih otroku uspe dokončati v času, ki ga ima na voljo. Če otrok nobeno jutro ni uspešen, se bo nekega dne pač uprl taki dejavnosti.
• Igrača, ki omogoča več ciljev. Če najdemo klasične kocke, ki imajo slike na vseh stranicah, je na voljo 6 sestavljank. Ko konča eno sliko, uporabimo drobno pohvalo. Če mu damo vedeti, da je bil uspešen, bo otrok z veseljem tudi naslednjič počel nekaj podobnega.
• Na prejšnjih kockah spretni starši sami zamenjamo podobe. Izbirajmo tisto, kar jih v tem trenutku zanima, gasilski avtomobil, dinozavri, zmaji, gradovi in princeske, živali, … idej ne bo zmanjkalo. Lepimo kar čez obstoječe sličice z belim mizarskim lepilom, med kockami potegnemo z olfa nožem in imamo novo igro.

Morda se kdo od vas še spomni, kako smo vrvico speljali skozi velik gumb, kako je bilo treba zavrteti, da se je gumb začel obračati in smo potem z napenjanjem vrvice dosegali zelo visoke hitrosti vrtenja in s tem tudi zvoke. Danes veliko otrok ne zna niti napeljati vrvice v gumb, kaj šele narediti vozel. Elastik ne znajo povezati v verigo. Otroci pa imajo še vedno radi take igre, v katerih sami sodelujejo pri nastajanju in sami pomagajo pripraviti igrače. Potrebujejo pa tudi odrasle, ki so blizu in si vzamejo čas, da jih tega naučijo. 

Klasičen primer, ko se zgodi, da ne vemo, kaj početi, so počitnice ali konec tedna v dežju! En primer iz množice možnosti:

• otroku dajte v roke iglo in skupaj z njim na sukanec natikajte različne makarone, zvezdice, peresnike in podobne stvari. Lahko si vsak naredi svojo počitniško ogrlico! Nobene škode niste naredili, saj ko se boste po vaši akciji naveličali ogrlic, boste te surove testenine sneli z vrvice in jih skuhali za kosilo.

Otroke lahko naredimo manj občutljive za odvisnosti od elektronskih naprav

O tem sem trdno prepričan. Omogočimo jim veliko aktivnosti z analognimi napravami, ki jih izdelamo skupaj z otroki. Otrokom odpiramo neskončno polje ustvarjalnosti. Seveda potrebujejo našo pomoč. Kar zmorejo, pa naj naredijo sami. Ob takih izkušnjah otroci postanejo spretnejši in bolj iznajdljivi in bodo veliko lažje našli svoje mesto tudi med vrstniki. Zelo pomembna sposobnost, ki jo ob tem razvijamo, je sodelovanje. V današnji šoli sodelovanja praktično ni v ničemer več. Njen naglavni greh je primerjanje, neprestano tekmovanje, v vsem. Tako se žal pogosto dogaja tudi med brati in sestrami v napačno vodenih družinah. 

Zmagoviti užitek v sodelovanju

Starši lahko vplivamo, da otroci cenijo užitek v sodelovanju, ne zgolj v zmagovanju. Z užitkom v sodelovanju lahko otroke pripeljemo tako daleč, da jim bo neka zmaga na elektronski napravi pomenila sorazmerno malo. Sicer bo nekaj zanimivega, a ne v takšni meri, da bi otroci kar zapovrstjo od tega postajali odvisni. 

Končni cilj je sodelovanje.

Končni cilj je skupaj postaviti neko zgradbo.

Končni cilj je izboljšati svoje zmožnosti, postajati boljši jaz na poštene in vznemirljive načine.

Marko Juhant, specialni pedagog

Uredila Neva Flajs