Otroško igrišče – učenje in vzgoja za življenje

Izmenjava – pomembna vzgojna izkušnja

Znotraj jeklenih mrež, s katerimi so otroška igrišča pogosto zagrajena, otrok “trči” v vrstnike in sproži se neke vrste komunikacija. Otroci se sporazumevajo skoraj brez besed, kar s predmeti, ki si jih izmenjujejo. Najprej seveda vsakdo uporablja svojo igračo, potem si zaželi še druge, ki jih tam vidi. Nekatere izmenjave stečejo gladko, pri drugih se zatika. Precej je odvisno od predmeta, ki ga je otrok prinesel s seboj v to kletko. Primerne za izmenjavo so lopatke, lončki, oglate plastične posode, palice, preprosta vozila, manjše žoge, podobe domačih živali in podobno. Vse brez dodatnih mehanizmov in absolutno brez baterij.  

V tej situaciji zlahka ugotovite, ali je vaša vzgoja primerna in se vaš tri- ali štiriletni otrok razvija v želeno smer. Vzgojena oseba zmore dve stvari: sposobna je dati in sposobna je sprejeti. Če ti dve lastnosti nista približno v ravnovesju, taka oseba izstopa od “normale”, od običajnih drugih. Ta presoja velja tudi za odrasle!

Tudi pri sladicah opažamo podobno. Ko otrok podeli bombon ali košček čokolade, je to polovica obnašanja. Drugi del je, da tudi sam sprejme kaj od drugih. Nekaj otrok pa vidi pri izmenjavi, npr. pirhov, priliko za povečanje svoje zaloge. Pirhe od drugih sprejemajo, ničesar pa ne ponudijo v zamenjavo. Ko jih povprašaš, dobiš odgovor: »Saj sem jih dobil, mar ne? Torej so moji!«

Ko otroci odrastejo, si sposojajo in pozabljajo vračati. Ko kaj potrebujete od njih, tistega zanesljivo nimajo, niti na posodo. Zakaj? Ker sklepajo po sebi, da najbrž ne bodo dobili nazaj. 

Ko sem se pogovarjal z zdravnico, ki se ukvarja s prebavnimi motnjami, mi je potrdila ta dva tipa težav. Pred pregledi črevesja je treba popiti večjo količino vode. Nekateri pacienti se pritožujejo, kako nečloveško je popiti toliko vode. Drugi to sprejmejo brez težav, vodo popijejo, a dolgo časa hodijo napihnjeni naokrog, preden gre predelana tekočina od njih. Njihova življenjska težava je v tem, da ne zmorejo dati. Tudi dajanje pohval, spodbud, pomoči je za “skopuha” težka naloga. 

Dobre igračke so preproste, trdne in varne

Če vaš otrok na igrišče odnese rabljeno tenis žogo, ima nekaj primernega za zamenjavo. Ko jo spušča, da se kotali po klančku ali po kupu peska, odkriva pravila fizike. Pri tem uživa, a se kmalu naveliča. 

Drugi otrok, ki nima žoge, ga opazuje. Ima pa lopatko za pesek in jo ponudi vašemu otroku, ki jo z veseljem sprejme. In oba se z zanimanjem igrata naprej. Starši drugega otroka vidijo, kako otroka sodelujeta, da je tudi vaš otrok lepo vzgojen, in navežejo stik. Naslednjič svojega otroka pripeljejo k vašemu ali pa vas povabijo, da se jim pridružite, ker je tudi vaš otrok sodelovalen.

Za vračanje predmetov se morate včasih malo vključiti. Eden od otrok bi se še rad igral s posojeno igračo, zato potrebujeta eden ali oba še nekaj spodbude za izvedbo zamenjave.

Svoje “super igrače” vaš otrok ne bo posodil, ne bo zamenjal, ker mu pomeni preveč v primerjavi s tistim, kar bi dobil. Zato na igrišču potrebujejo otroci preproste, trdne, varne igrače, ki prenesejo marsikakšen nepredviden način uporabe.

Na tem mestu že lahko ugotovite, da otrok v svoji “kletki” potrebuje različne preproste, trdne predmete in igračke, ki se lahko uporabljajo zato, da se česa nauči, ne da bi ob tem kaj pokvaril ali polomil. Taka nezgoda ga zavira, da bi spet poskušal, zato raje počaka.

Dovolj prostora znotraj meja

Že v otrokovi postelji in sobi ste lahko opazili, da mora biti otroku na voljo čim več prostora. Tako je tudi zunaj. Ko ste na dvorišču z otrokom, ki je na trikolesniku ali na poganjalčku, se vprašate, do kod naj sega ta “kletka”. Otroku, ki vožnje še ne obvlada, dovolimo gibanje v prostoru, ki je zanj še varen. Vnaprej se morate odločiti in določiti, kje poteka ta meja in kako jo bo vaš malček lahko zaznal. Neke namišljene črte med dvema stebroma ne bo dojel, posebno ne, ko se vozi. Meja mora biti jasna, vidna. To je lahko črta s kredo na asfaltu ali z ogljem na betonu, s palico na pesku. In v nobenem primeru ne sme zapeljati čez to črto! Za nekatere otroke je narisana črta dovolj. Drugi se bo ustavil ob postavljeni letvi, tretjemu boste postavili desko po robu ali celo lestev po tleh, da ne bo mogel zapeljati čez to “ograjo”. Če imate na voljo dvoriščna vrata, je to seveda najbolj varno.  

Tukaj lahko prepoznate, da so vrata v kletko in iz kletke pomembna. Ne, da je otrok zaklenjen, ampak da v določenih primerih prepreči nesrečo.

V kletki se poleg učenja dogaja tudi vzgoja

Ko se ata z otrokom igra nogomet ali ga uči voziti kolo, otrok pridobiva določene spretnosti in izkušnje s kolesom ali z žogo. Ko pri učenju veščin postavimo meje, tu nastopi vzgoja. Meja pove, do kod sme zapeljati: npr. do črte ali do zaprtih vrat. Otroka učiti veščin brez postavljanja mej je lahko smrtno nevarno.

Opisani vzgojni vidik je nadvse pomemben za celotno življenje vsake osebe. Gotovo poznate osebo, ki je naredila silne šole, a ne pozna meja. Za izobražene nevzgojene ljudi rečemo, da »vedo vse, a razen tega ne vedo nič!« Nič zunaj svoje stroke, namreč. Slovenski rek o njih pravi tudi, da »šolan osel še ni konj!« 

Zato poskrbimo, da bo kletka ustrezno določena, meje postavljene, da se bodo igrače izmenjavale. 

Naj ponovimo: Vzgojena oseba zmore dve stvari: sposobna je dati in sposobna je sprejeti.

Marko Juhant

Uredila Neva Flajs