Če izpraznimo kletko, s čim jo bomo napolnili?!

Otroku je dano, da se prilagaja okolju in da kmalu začne tudi sam na okolje vplivati. 

Če mu damo priložnosti, da se potrudi, potem se mu ob določeni zrelosti uspe v posteljici obrniti in doseči igračko, ki si jo želi. V teh trenutkih sta ʻzlata mami’ ali ʻzlata babi’ lahko problem. Otroku onemogočata, da bi napredoval, tako da začneta opravljati stvari namesto njega. Tak otrok bo nemočno ležal in izražal nelagodje, največkrat z jokom. Otrok, ki mu je bilo dopuščeno, da je sam segel po igrački, jo stiska k sebi in gruli od zadovoljstva. Sam je poskrbel za svojo potrebo – igračko. 

Iz posteljice v sobo

Ko se otrokova ʻkletka’ poveča iz posteljice v sobo, se v zadnjih mesecih pred dopolnjenim prvim letom že veselo plazi po tleh. V tem času se nazorno vidi, kakšen odnos ima mati do otroka. Če je preveč zaščitniška, ga sicer pusti, da se plazi okrog, ampak le na kratke razdalje. Potem ga dvigne, vzame v naročje in spotoma pobere še tisto, kar je otrok očitno želel doseči. Tako se otrok nauči, da je dovolj nakazati, kaj želi imeti, in mamica bo poskrbela, da bo to dobil kar v naročju.   

Kako pa je z otroki, ki jim mame dovolijo raziskovanje po prostoru, jih ne dvigujejo v naročje, ampak jim dajo čas? Ob spodbujanju mame se otrok odpravi na pot, doseže svoj cilj in tam porabi nekaj časa. Ko ugotovi, da se je od mame oddaljil, se sam vrne k njej. Ni ga potrebno klicati, saj otrok mamo in njeno bližino potrebuje. Za tisto, kar je opazil in želel imeti, poskrbi sam.

Taka mama ni malomarna ali brezskrbna. Je potrpežljiva mama in v otroka zaupa. Seveda je težko prepustiti otroku, da sam začuti, kdaj je pravi čas, da se vrne. Za to potrebuje mnogo izkušenj. A prav ta potrpežljivost se bogato obrestuje. 

Mama otroka spodbuja, naj gre, naj doseže svoj cilj, tudi če ni čisto blizu. Ko se otrok vrne, pa mu izkaže veselje, zadovoljstvo in srečo. Otrok se ob tem počuti varnega, ljubljenega in sposobnega. Doživlja zadovoljstvo ob prvih uspehih. 

V prvem primeru bo mama otroku predala sporočilo, da ne sme stran od nje, sicer se bo kaj hudega zgodilo. Daje mu nauke, da je šel predaleč. Mama ni zadovoljna, ko otrok odide od nje, in ni zadovoljna, ko si ga vzame nazaj v naročje. Kakšna čustva doživlja otrok, ko mami že pri sedmih mesecih ni prav, kar koli naredi?

Od plazenja do branja

Ko se otrok približuje enemu letu, opazujemo njegov napredek pri učenju hoje. Nekateri shodijo precej pred 12 meseci, nekateri kasneje. V povprečju so počasni tisti fantje, ki imajo več težav z govorom. Starši pogosto opazijo, da fantek, ki je že kar dobro hodil, ta razvoj upočasni v obdobju, ko začne intenzivneje govoriti. In obratno. Če je prej hitel z razvojem govora, se ta skoraj ustavi, ko prične hoditi. Pri deklicah to malokrat opazimo iz preprostega razloga: so večopravilne, več stvari lahko počnejo hkrati. Fantje tega v mladih letih večinoma ne zmorejo in mnogi niti kot odrasli.

Tu je na mestu direktno opozorilo: starši, ki otroka silite, da hitro preide iz plazenja v hojo (na primer s hojico pri fantih), boste povzročili, da bo otrok res shodil malo prej, kot bi sicer z naravnim razvojem. Hodil bo, kasneje pa ne bo bral. Zanesljivo ne rad in tudi ne prav veliko.  

Morda se zdi gornje opozorilo pretirano, a ni. Med plazenjem se razvijajo povezave med levo in desno možgansko polovico, predvsem zaradi navzkrižnega gibanja leva roka ‒ desna noga. Ob rojstvu je pri fantih malo povezav med možganskima polovicama, celo do večstokrat manj kot pri deklicah. Nekateri viri navajajo še veliko večje razlike. Zato se morajo pri fantih te povezave zgraditi skozi gibanje, kot sta plazenje, plezanje. Branje in pisanje bo brez teh povezav med levo in desno možgansko polovico zelo oteženo, saj ena polovica poskrbi, da prepoznamo obliko znaka oziroma črke, druga polovica pa ve, katero črko in kateri glas ta oblika predstavlja. 

S prehitevanjem, s siljenjem v hojo boste povzročili še eno drugo otrokovo nezaželeno lastnost: pri hoji ne bo užival, ne bo se počutil tako dobro, kot bi se lahko, saj je hoja med najbolj osnovnimi oblikami gibanja. 

To kmalu vidimo pri dolžini poti, ki jo triletni otrok prehodi, ne da bi ga bilo potrebno dvigniti ali peljati. Ne gre toliko za kondicijo kot za veselje do hoje. 

Starši, ki so otroke prezgodaj spodbujali k hoji, dosežejo nasprotni učinek in morajo otroški voziček še dolgo uporabljati. Otrok je hitro utrujen, usede se na tla ali se celo vrže po tleh. Gibanje mu ni v veselje. Saj veste, kam to vodi.

Opažam, da ima mnogo otrok primerne čevlje za hojo, vendar jih v ta namen ne uporablja. Je dovolj, da so otroci lepo oblečeni in lepo obuti?

Svet zunaj doma

Zdaj je čas, da se z otrokom napotimo iz stanovanja. Otrokova in naša ʻkletka’ se poveča. Kot ste lahko ravnokar prebrali, je za nekatere starše obvezni del opreme otroški voziček, tudi če gre za krajše razdalje. Nekako jim je uspelo pozabiti, da ima otrok nogice.

Na hotelskem hodniku sva z ženo srečala mamo s triletno deklico v vozičku. Mami se je mudilo. Očitno me je prepoznala, ker je takrat, ko smo se srečali, rekla: »Ja, ja, saj vem, da bi morala sama hoditi.« Ko sem se nasmehnil, je razložila, da se ji zelo mudi. Predlagal sem, naj prilagodi tempo, da bo res imela dopust. Gospa se je nasmejala in odhitela naprej. 

V hotelu je lokal, v katerem smo se spet srečali. Tokrat brez vozička. Deklica je imela manjšo žogo, ki ni bila prav poskočna. Kotalila jo je sem ter tja in včasih ji je pobegnila pod kakšno mizo. S tem smo bili vsi gostje majčkeno vključeni v njeno igro. Očitno to nikomur ni bilo odveč. Ustvarila je prav prijetno vzdušje.

Naslednji dan je mama povedala, da je deklica prvič spala vso noč in da so zjutraj komaj ujeli zajtrk, ker je z očetom nista želela zbuditi. Zamenjava vozička z manjšo žogo je povzročila neverjetno veliko spremembo v družini. Tudi mi vsi raje srečamo prijazno in živahno deklico z žogo kakor tečno punčaro v vozičku.

Vedno znova me preseneča, kako pestro izbiro za opremo ʻkletke’ zunaj doma imamo na voljo.  

Marko Juhant,

uredila Neva Flajs