Ob rojstvu otroka smo prepričani, da bomo dobri vzgojitelji, najboljši starši, in si po svojih močeh tudi prizadevamo. Po kakšnem letu, posebno v obdobju pubertete, pa uvidimo, da marsikaj ne gre po naših pričakovanjih. Nezadovoljstvo morda že najeda sliko o samem sebi ali pa se preusmerja v jezo na najstnika in na druge, ki so “krivi”, da naš otrok postaja težje obvladljiv. V pričakovanju novega leta smo morda svoja starševska prizadevanja sklenili popraviti, spremeniti na bolje. Toda, kje in kako naj začnemo?

Gospod Marko Juhant, najprej hvala za vašo pripravljenost na sodelovanje z našo revijo. Ste specialni pedagog in vzgojitelj otrok s težavami v vedenju in osebnosti. Imate pa tudi veliko izkušenj kot predavatelj in praktični svetovalec otrokom, njihovim staršem in šolskim strokovnim delavcem. Iz tega so nastale tudi številne knjige s praktično, za starše zelo uporabno vsebino. Kaj bi najprej položil na srce današnjim staršem, ki so zelo obremenjeni s službenimi obveznostmi? 

Če se kdaj srečate z mano in boste v pogovoru rekli, da imate radi otroke, se zna zgoditi, da vas poprosim, da mi pokažete svoj koledar. Če imate po urah zabeleženo, kdaj, kje, s kom ste dogovorjeni za srečanje, poslovne dogodke, ogled prireditve in podobno, vas vprašam, kje imate zabeleženo, da greste v sredo popoldan z osemletno Nino s kolesom po gozdni poti, da bosta šla z Martinom pogledat, na katerem drevesu nabija žolna ali detel. Ali kje piše: celo popoldne z Gajo! Ne? Potem mi raje ne razlagajte, kako radi imate otroke. Raje imate svoj posel. Če imate res radi otroke, mi pokažite njim namenjene ure na svojem koledarju.

Na tem izpitu bi pa verjetno mnogi padli! Kako naj to napako odpravimo, saj so spremembe vzorcev vedenja najtežje pri sebi?

Spremeniti na bolje ne pomeni, da bo šlo brez muk. Strokovnjak pa lahko pomaga, da bo muk malo in da bo napredek kar se da oprijemljiv in ob primernem času. Zame je bilo, blago rečeno, grozljivo, ko sem prvič preštel ure in ugotovil, kako malo časa v resnici namenim ljudem, ki so mi dragi. Hitro sem si našel pravi moški izgovor: veliko delam. Pa ni zdržal dolgo. Začel sem beležiti porabo in odkril kradljivce časa: manj učinkovita organizacija, delo, ki bi ga lahko opravili drugi, z iskanja strokovnih prispevkov na spletu sem zdrsnil na področje zanimivosti in hobijev. Zapravljal sem minute tu in tam. Danes delam manj, naredim več, sem več z družino in imam resnično čas zase.

V pomanjkanju časa, na katero se tako radi izgovarjamo, so torej vsi trenutki dragoceni?

Ali boste v jezi in nemoči v enem dnevu poskušali spremeniti otroka? Svetujem vam počasi, dan za dnem. Opravili boste veliko delo. Minute štejejo, minuta za minuto za tisto, kar mi je drago, za tisto, kar šteje. V otroka boste vlagali po skromni oceni 25 let. Boste našli dovolj časa za to, da boste polagali gradnik za gradnikom, da bo nastala “veličastna zgradba”? Zato poglejte svoj koledar in vpišite vanj ure s svojimi otroki in drugimi dragimi. Če mesta ni, začnite čistiti urnik za naslednji teden. Vsaj označite, kje boste začeli. 

Saj nastopi trenutek, ko rečemo, zdaj je pa dovolj! Odločimo se za spremembo pa se morda že po dveh dnevih prizadevanj akcija ustavi, najstniki pa ugotovijo, da morajo le počakati, da nas “napad” mine. Kje je vzrok, da se vedno znova ustavimo? 

Razlogov, zakaj odlašamo, tudi ko gre za pomembne in nujne korake, ki bi »spravili mulce v red«, je kar precej. Raje se lotimo bolj prijetnega opravila, skuhamo kaj dobrega, pokosimo travo, kar koli in nimamo slabe vesti, saj smo “pridni”. Namesto vzgojnih prizadevanj, ki bodo obrodila sadove šele čez lep čas, če jih sploh bodo, se lotimo tistega, kar ima takojšnji rezultat, kot je npr. speči kruh. Odlašamo, ker ne verjamemo, da bo prizadevanje delovalo in ponavljamo stare vzorce. Pogosto “cincamo” in ne naredimo nič, ker noben ukrep za mojega otroka ni dovolj dober. Ne poznamo dovolj svojega otroka ali pa ne predvidevamo dolgoročnih posledic in pripeljemo težave do točke, ko v nujnosti sprejemamo zasilne, prisilne odločitve. Ker je težko začeti, ukrepanje razdelimo na majhne korake, pa bo šlo. Odlašamo tudi, ker kmalu spoznamo, da nas čaka ogromno napornega dela. Vzrok je tudi pomanjkanje prave motivacije, ki je v tem, da otrok napreduje. Pa vedno pride še kaj vmes, da ne začnemo takoj!

Kaj bi nam rekli kot spodbudo, da vzamemo svoje poslanstvo zares, da smo starši ob pravem trenutku na pravem mestu, da zavihamo rokave, kot če bi nam šef v službi dal neko nalogo?

Kot spodbudo bi rekel naslednje: Otrok vam ne bo vedno znova dajal možnosti za “popravni izpit”. Tisto, česar ne spreminjate, to ste si izbrali. Zato ne zamudite priložnosti za pomembne spremembe. Nihče ne more spremeniti vzgojnih zadev ali odnosov v družini namesto vas. Če želite poiskati nekoga, ki bo spravil vaše življenje v red, poiščite to osebo! Naj vam malo namignem: najdete jo v ogledalu. Marsikaj je mogoče staršem z integriteto, ki usklajeno mislijo, govorijo in delajo, ki so nagnjeni k dejanjem, ne k tuhtanju in imajo tisto prilagodljivo inteligentnost, ki ji pravimo zdrava kmečka pamet.

Povedali ste, da že pripravljate novo knjigo. Imate kakšen namig za nas?

Pripravljam knjigo z delovnim naslovom Otrok v kletki in govori o sodobnih odvisnostih, sprejemanju odločitev zase in za otroka. Nastajala bo z mojimi idejami in strokovnimi vložki, ki bi jih dopolnila vprašanja, izkušnje in pomisleki bralcev Novega sveta preko posebne PADLET strani. Skupaj bomo iskali praktične rešitve in jih preverjali že v času nastajanja knjige. Na primer, kako je z delom otrok v gospodinjstvu – če jih je več, kdo lahko o čem odloča, kako ali sploh? Se kregajo za prostor v avtu ali o tem, kdo lahko določi svojo najljubšo hrano v jedilnik za večerjo? Kaj bomo otrokom ponudili v pomoč, določili, omejili, da bodo sodelovali in spoštovali drug drugega? No, odgovor na tole že imam, a vseeno potrebujem še pomoč iz različnih družin. Zato vas lepo povabim k aktivnemu sodelovanju.