“Multipolarni dialog” v evropskem prostoru
Vida Rus
Konec avgusta se je v prijaznih prostorih Centra mariapoli Upanje v Planini zbrala zanimiva druščina iz Madžarske, Ukrajine, Češke, Hrvaške, Litve, Belgije, Francije, Velike Britanije, Avstrije, Nemčije, Španije in Slovenije. Le kaj jih je prineslo v ta kotiček Slovenije, znan po čudovitih podzemskih jamah in ponikajočih vodah?
Udeleženci seminarja, ki je imel namen raziskati nove možnosti “multipolarnega dialoga” med različnimi subjekti naše evropske celine, so v nekaj dneh ustvarili majhen laboratorij, kjer naj bi se zahodna, srednja in vzhodna stran Evrope srečale, ne samo zato, da bi se bolje spoznale, ampak da bi skupaj poskušale razumeti druga drugo in poglobiti vzroke včasih nasprotujočih si stališč, ki ob sicer uspešnem gospodarskem sodelovanju kakšenkrat pripeljejo celo do napetosti. Videlo se je namreč, kako pomembno je poznati tudi zgodovinsko preteklost posameznega naroda, ki je zapisana v DNK vsakega izmed nas. Tega ne bi smeli nikoli pozabiti. Možnosti pa sta dve: lahko se medsebojno obogatimo prav zaradi naših različnosti, lahko pa zabredemo do konfliktnih situacij, iz katerih se je težko izvleči, kot vidimo sedaj v ekstremnem primeru odnosov med Ukrajino in Rusijo.
Med nami so bili predstavniki iz Madžarske, Ukrajine, Češke, Hrvaške, Litve, Belgije, Francije, Velike Britanije, Avstrije, Nemčije in Španije. En večer so gostje poslušali predavanje znanega slovenskega zgodovinarja, raziskovalca bližnje slovenske preteklosti, novinarja Jožeta Možine, ki je govoril o razkolu Slovencev, ki sega v čas druge svetovne vojne in je še vedno odprta rana, ki se prenaša iz generacije v generacijo in bi jo lahko zacelila le iskrena želja po resnici in znanstveno delo, brez vmešavanja političnih dejavnikov. Tudi v tem primeru velja evangelijski stavek »in resnica vas bo osvobodila« (Jn 8,32). Možina je ob tej priliki predstavil tudi svojo obsežno knjigo Slovenski razkol, ki je doživela že sedmi ponatis, z arhivskim gradivom o dejavnosti partizanov na slovenskem ozemlju med drugo svetovno vojno, ki pričuje o množičnih pobojih nasprotnikov komunističnega režima.
Udeleženci seminarja
Delo po skupinah
Zakaj raziskovati preteklost?
Predstavitvi je sledil živahen dialog. Ljudje iz Zahodne Evrope sprva niso razumeli, zakaj je za Slovence tako pomembno raziskovanje preteklosti, ko pa se danes soočamo z mnogimi izzivi, ki so problemi našega časa in z njimi dogodki izpred sedemdesetih let nimajo veliko skupnega. A ko so slišali, da so v zadnjih letih v Sloveniji odkrili 700 množičnih grobišč, kjer je pokopanih okoli 100.000 ljudi, pobitih leta 1945, po končani vojni, je mnogim zastal dih. Tudi meni, ki sem rojena v Sloveniji, je ta del zgodovine ostajal dolga leta prikrit.
Ob koncu razprave smo prišli skupaj do zaključka, da se kot Slovenci, seveda, moramo soočiti s svojo preteklostjo, tudi z njeno temno platjo in priznati odgovornost posameznikov, potem pa usmeriti pogled skozi sedanjost v prihodnost in skupaj reševati probleme tega zgodovinskega trenutka. Drugo skupno spoznanje je bilo, da tudi državljani drugih evropskih držav morajo poznati zgodovinske procese Slovenije, da bi razumeli odzive Slovencev v evropskem prostoru.
Iz tega mednarodnega dialoga se je porodilo tudi prepričanje, da vsak narod potrebuje dobronamerne ljudi, ki znajo usmeriti svoj pogled v širna obzorja in prispevati za dobro svoje in mednarodne skupnosti.
Udeleženci seminarja
Delovni izlet
Enotnost ali raznolikost?
Papež Frančišek je v govoru v Evropskem parlamentu leta 2014 rekel:[1]
»Geslo Evropske unije je Enotnost v različnosti, vendar enotnost ne pomeni politične, gospodarske, kulturne ali miselne enotnosti. Pravzaprav vsaka resnična enotnost živi iz bogastva svoje raznolikosti: kot družina, ki je toliko bolj enotna, kolikor bolj lahko vsak njen član brez strahu v celoti ostane sam. V tem smislu menim, da je Evropa družina narodov, ki se bodo lahko počutili blizu institucijam Unije, če bodo znali pametno združiti ideal enotnosti, po katerem hrepenijo, z raznolikostjo, ki je lastna vsakemu od njih, in cenili posamezne tradicije, se zavedali svoje zgodovine in svojih korenin ter se osvobodili številnih manipulacij in fobij. Postaviti človeka v središče pomeni predvsem omogočiti mu, da svobodno izrazi svoj obraz in ustvarjalnost, tako kot posameznik kot narod.«
Naš seminar v Sloveniji je morda le šel v to smer. Zbrali smo se iz različnih evropskih držav v okviru pobude, ki smo jo poimenovali “Multipolarni dialog v Evropi”. Vsi smo bili kristjani, vendar bi bili veseli, če bi bil med nami tudi kdo drugačnega prepričanja. Pred vsako razpravo smo obnovili “zavezo medsebojne ljubezni”, tiste ljubezni, o kateri govori Jezus v novi zapovedi, da bi na tej osnovi poskušali razumeti misli in motivacije naših sogovornikov, tako po intelektualni kot po čustveni plati. V takem “prostoru zaupanja” lahko govorimo iskreno in se trudimo, da ne bi bili žaljivi do drugih. Mislim, da bi tak dialog lahko odprli za vse ljudi dobre volje, ki so naklonjeni skupni rasti.
Vloga duhovnosti edinosti in sinode
Pri tem nam je v veliko pomoč duhovnost Chiare Lubich, ki nas vabi, naj v vsakdanjem življenju sledimo poti, ki jo je prehodil Jezus, za katero vemo, da je pot ljubezni in trpljenja. Ko gledamo njegovo izmučeno obličje na križu, vidimo v njem vse bolečine človeka našega časa, vsa vprašanja, ki ostajajo brez odgovora.
“Multipolarni dialog”, katerega prvi pobudnik je član Gibanja fokolarov, madžarski profesor dr. Pál Tóth, je v zametku le majhno seme, ki še mora vzkliti. Skupaj z njim verjamemo, da vsako srečanje lahko pripelje do boljšega razumevanja, vsak iskren pogovor lahko odpre nova obzorja. Tudi EU si prizadeva, da bi v prihodnosti vključila čim več ljudi, ki naj bi skozi javni realni in spletni dialog po načelu “od spodaj navzgor”, podajali temeljne usmeritve za delovanje EU. Laboratorij dialoga, ki smo ga predstavili v tem članku, je tesno povezan tudi s sinodalno potjo Katoliške cerkve, za kar je dal pobudo papež Frančišek in že prinaša prve sadove. Vse človeštvo – čeprav se vsi ljudje tega morda ne zavedajo – hrepeni po dialogu, po razumevanju, po mirnem sožitju v vsaki še tako majhni celici družbe, pa naj bo to družina, narod, svet.
Vida Rus
________________________________________
Če želite izvedeti več o tem dialogu, obiščite spletno stran Multipolar Dialogue in Europe, ki je trenutno na voljo v angleščini: https://www.multipolar-dialogue.net/.
[1] Papež Frančišek, Govor v Evropskem parlamentu, Strasbourg, 25. novembra 2014.
