Mir, najlepši Božji dar

Že osmi mesec trajajoča vojna, ki jo je povzročila ruska agresija v Ukrajini, in njene globalne posledice so vsebine, ki z različnimi poudarki izstopajo v govorih večine udeležencev letošnjega 77. zasedanja Generalne skupščine OZN v New Yorku. Glasni pozivi nekaterih državnikov, med njimi tudi predsednika Boruta Pahorja, k takojšnji zaustavitvi vojnih spopadov in k iskanju rešitev z mirovnimi pogajanji so žal prevečkrat le plemenite besede, ki naletijo na gluha ušesa tistih, ki imajo dejansko v rokah vajeti sveta.

Načeloma se vsi zavedamo, da je mir za življenje in obstoj človeštva temeljna dobrina, ki je na žalost, tako pripoveduje zgodovina človeštva, od Kajna in Abela naprej, neprestano ogrožena. V zgodovinskih priročnikih in ne samo v vojnih enciklopedijah so vojni spopadi v različnih razsežnostih in oblikah od nekdaj bolj ali manj stalni sopotniki posameznih plemenskih rodov, narodov, kultur, civilizacij.

Vojna in mir ni le naslov svetovno znanega romana ruskega pisatelja Dostojevskega, temveč stalnica, ki se tudi v zgodbah Svetega pisma plete kot nepretrgana rdeča nit na odrešenjski poti človeštva v  težnji po miru, ki mu obliko in vsebino po navadi določa zmagovalec.

O miru kot najlepšem Božjem daru je po koncu 1. svetovne vojne leta 1920 pisal papež Benedikt XV. v okrožnici, v kateri po doseženem premirju spodbuja vse narode k takemu mirovnemu sporazumu, ki bo trajen in pravičen tudi za poražence: »Če se je vojna končala in so podpisani mirovni sporazumi, še ostajajo klice starih sovraštev,« opozarja papež in podčrtuje, da »noben mir ne more biti trajen, če se ne pomirijo črtenja in sovraštva prek sprave, ki temelji na vzajemni ljubezni«.

Benedikt XV. – papež miru, kot so ga imenovali – se je že sredi vihre 1. svetovne vojne avgusta 1917 s posebnim pismom obrnil na voditelje vojskujočih se držav in predložil sedem točk mirovnega načrta: 1. moralna sila prava naj zamenja gmotno silo orožja; 2. sočasno in sorazmerno zmanjšanje orožja; 3. ustanoviti »mednarodno razsodišče«; 4. obstaja prava svoboda in splošna pravica do mórij; 5. odpovedati se vojni odškodnini; 6. zasedena območja bodo vrnjena; 7. preučiti bo treba medsebojne očitke. S tem pismom in takratnimi enciklikami je dal pobudo nastanku Društva narodov, ki je bilo z namenom zagotoviti mednarodni mir ustanovljeno 10. januarja 1920 v Ženevi  in velja za predhodnico Organizacije združenih narodov (OZN), ustanovljene 25. oktobra 1945 v San Franciscu.

Za mir kot najlepši Božji dar so si brez izjeme močno prizadevali vsi njegovi nasledniki. Okrožnica Pacem in terris (Mir na zemlji) papeža Janeza XXIII. je dokument, ki je sredi vrhunca hladne vojne odločilno posegel v usodo človeštva in je dve leti pozneje postal celo predmet konference OZN, na kateri je sodelovalo čez dva tisoč svetovnih državnikov in znanstvenikov.

Ob pogosto bolj ali manj upravičeni kritiki današnje neučinkovitosti delovanja OZN bi si bilo primerno priklicati v spomin tudi poudarke iz govora papeža Pavla VI. na Generalni skupščini OZN 4. oktobra 1965: »Ljudstva gledajo na Združene narode kot na zadnje upanje sloge in miru … Obstajate in delujete, da združujete narode, da povezujete države … Ste most med ljudstvi.… Nihče se kot član vaše organizacije ne sme povzdigovati nad druge … Ne moremo biti bratje, če nismo ponižni … Zdaj je naša beseda dosegla višek: nikoli več drugi proti drugim, nikoli, nikoli več! … Dovolj je omeniti, da kri milijonov ljudi ter silno in nezaslišano trpljenje, nepotrebni poboji in grozovite ruševine potrjujejo pogodbo, ki vas povezuje s prisego, ki mora spremeniti prihodnost sveta: NE VEČ VOJNE, NE VEČ VOJNE! MIR NAJ VODI USODO NARODOV IN VSEGA ČLOVEŠTVA! … Vi veste, da se mir gradi ne samo s politiko in z ravnotežjem moči in interesov, ampak z duhom, s pobudami, z delom za mir … Če hočete biti bratje, naj pade orožje iz vaših rok!« je dejal z rotečim klicem in poudaril: »Miru ni mogoče graditi brez doslednega spoštovanja temeljnih človekovih pravic in upoštevanja duhovnega, Božjega v človeku.«