Pogled, usmerjen v nebo
Marjana Debevec
Novinarka
Marjana Debevec je novinarka na radiu Ognjišče
10. svetovno srečanje družin v Rimu je bilo nekaj posebnega: ne le zato, ker so hkrati potekala manjša srečanja po škofijah vsega sveta, ampak tudi zaradi prepričanja navzočih, da smo družine poklicane k svetosti. K temu nas je preko leta večkrat povabil papež Frančišek.
»Živeti moramo s pogledom, usmerjenim v nebo,« je papež dejal več kot 2000 predstavnikom družin z vsega sveta, ki so bili od 22. do 26. junija zbrani v dvorani Pavla VI. In kakšen korak pričakuje Gospod od družine danes? Papež je bil jasen: »Dovolite mu, da vas preoblikuje, da boste lahko tudi vi preobrazili svet in ga naredili za “dom” za tiste, ki potrebujejo sprejetost, za tiste, ki morajo srečati Kristusa in se počutiti ljubljene.«
Želiva se poročiti cerkveno
Uvod v njegov nagovor so bila pričevanja različnih družin. Serena in Luigi, starša treh otrok, ki živita v večletni zunajzakonski skupnosti, se želita cerkveno poročiti. Roberto in Maria Anselma Corbella pa sta se s solzami v očeh spomnila svoje hčerke Chiare, ki je pred desetimi leti umrla zaradi tumorja. Zdravljenje je prestavila, ker je bila noseča s sinom Francescom. Chiara je danes Božja služabnica. »Znašla sva se kot Marija ob vznožju križa,« sta povedala njena starša, »nisva razumela, a le sprejela, toda Chiarina spokojnost nama je odprla okno v večnost in naju še vedno osvetljuje. Težko smo jo pospremili do nebeškega praga in jo izpustili, toda od tistega trenutka smo prejeli izredno veliko milost, ki nam je pokazala Božji načrt in preprečila, da bi zapadla v obup.«
Odpuščanje po prevari
Sledilo je pričevanje Paula in Germaine Balenza iz Konga, ki sta poročena sedemindvajset let. V tem času sta se soočila z obdobjem ločitve zaradi moževe prevare, nato pa jima je upelo priti do sprave. Družina Pietra in Erike, ki imata šest otrok, ima še vedno odprte roke. V svoj doma sta namreč sprejela mamo Iryno s Sofio, ki sta pobegnili iz Ukrajine.Nazadnje je spregovorila muslimanka Zakia Seddiki, vdova veleposlanika kristjana Luceja Attanasia, ubitega v napadu v Kongu. »V čast mi je, da lahko delim in povem to veliko ljubezensko zgodbo v navzočnosti papeža Frančiška,« je začela. »Ko so najine tri deklice prvič srečale papeža in so ga videle oblečenega v belem, so mislile, da je zdravnik. In niso se zmotile: kajti papež je zdravnik, ki zdravi duše vseh kristjanov, ki vedno ozdravi tiste, ki potrebujejo tolažbo. Hvala vam!« Povedala je tudi, da bo spoštovala dogovor z možem in hčerke vzgajala v krščanski veri.
Svetovni dan družin
Rim
Družina – odsev ran celotne družbe
Na kongresu so odprli številne tematike: od svetosti do spremljanja parov, ki živijo v novih zvezah, od prenosa vere otrokom do uporabe družbenih omrežij, od raznih oblik odvisnosti do nasilja v družini, od spolnosti do stalnega spremljanja zakoncev, od povezovanja med družinami do skrbi za ostarele, od zakonske ljubezni do prevare in odpuščanja.
Prva leta zakona so eno samo odkrivanje novega. »Skupno življenje drug z drugim, odsotnost od doma, prevzemanje novih nalog in odgovornosti, doseganje dogovorov … Postopoma sva spoznala, da bo vsakdanje življenje zahtevalo napor, odrekanja in še odrekanja. Za to potrebujeva našo Mater Cerkev, ki razsvetljuje in spremlja,« sta pojasnila Eduardo De La Paz in Monica Gonzales, ki živita v Toledu in vodita tečaje priprave na zakon za zaročene pare. Poroka ni samo mleko in med, sta poudarila sogovornika. Pritrdili so jima tudi mnogi drugi. Pričevale so običajne družine, a tudi ranjene in krhke, ki se spopadajo z bolj ali manj velikimi težavami, od izdaje, prek odpuščanja, do zapuščenosti.
Lahko od razočaranja pridemo do veselja?
Stephen in Sandra Conway iz Južne Afrike sta v imenu “Zopetnega snidenja”, poti za zakonce v težavah, poudarila, da obstajajo štiri faze zakona: romantika, razočaranje, beda (kjer se je zgodila naša izdaja) in končno veselje. V prvi fazi je poudarek na drugi osebi in vsaka pomanjkljivost je prezrta ali zanemarjena. Ta faza ne traja večno in pari se lahko kmalu znajdejo razočarani nad majhnimi nadlogami, ki se počasi prikradejo v odnose. Razočaranje lahko vodi v nesrečo, v kateri se vse težave pripišejo drugi osebi in življenje postane pravi pekel. Potem pa skozi potovanje v različnih fazah pridemo do veselja. »V fazi veselja se ne osredotočamo več nase kot posameznika, temveč nase kot par, združen v pravem pomenu ljubezni. V tej fazi spoznamo, da ljubezen ni občutek, ampak je v resnici odločitev,« sta poudarila.
Družina – zaklad, ki ga je treba odkopati
»Nebeško kraljestvo je kakor zaklad, skrit na polju; človek ga najde in spet skrije, nato gre ves vesel in proda vse svoje imetje ter kupi tisto njivo.« S temi besedami sta razmišljala Benoît in Véronique Rabourdin iz Francije. Po njunih besedah obstajajo pari in družine, ki živijo to občestvo ljubezni ter prav zato obrodijo sadove. Družine pa so zaklad, ki ga je treba izkopati iz zemlje. »Ustvarjeni smo po Božji podobi, da darujemo sami sebe. To je poslanstvo staršev za svoje otroke, je pa tudi poslanstvo zakoncev drug do drugega in poslanstvo Cerkve za svet. Občestvo se živi skozi dar.«
»Družina je kraj srečanja, podelitve, izhoda iz samega sebe, da bi sprejeli drugega in mu bili blizu.
To je prvo mesto, kjer se naučiš ljubiti.«
Papež Frančišek
Kako mlade po birmi pritegniti k veri?
Zakonca Paloni iz Neokatehumenske skupnosti, ki sta že 18 let misijonarja na Nizozemskem, sta predstavila novo izkušnjo po birmi: »Danes veliko mladih prihaja iz ranjenih družin. Vedno večji odstotek otrok živi z enim od staršev, večina zaradi ločitve staršev, drugi zaradi zunajzakonskih razmer. Soočeni smo z neuspehom več kot polovice zakonov. Mladi se znajdejo brez kakršne koli oporne točke in se izgubijo.« Zato so po številnih škofijah oblikovali majhne skupine mladih, ki preko pričevanj spoznavajo preizkušeno in odraslo vero družin. Najstnike privlači krščanska družina, v kateri vidijo živo vero, sta povedala zakonca Paloni. V teh skupinah mladi začnejo brati Božjo besedo, razmišljati o zapovedih kot načinu življenja, ponovno odkrivajo zakrament sprave in prihajajo v stik s krščanskim življenjem konkretne družine.
Priprava na zakon ne sme trajati le nekaj dni
Velik odmev so imele tudi nove smernice v pripravi na zakon in spremljanje zakoncev v prvih letih njihove skupne poti, v katere je uvod napisal papež Frančišek. Cilj je dolgotrajna priprava, podobno kot se posamezniki več let pripravljajo na posvečeno življenje. Poroka je resnično poklicanost in zato zahteva razsodnost, so pojasnili na kongresu. S tega vidika praznovanje poročnega obreda nikakor ni končni cilj, ampak začetek zakonskega življenja, v katerem bosta mož in žena pridobila prenovljeno krščansko identiteto, kot se to dogaja duhovnikom in redovnikom. Nekaj podobnega že več let izvajajo v Rimu.
Svojo svobodo po poroki podarim zakoncu
Ob sklepu je družine znova nagovoril papež Frančišek. Potrdil je njihovo lepoto in dejal, da so protistrup sebičnosti, individualizma, kulture brezbrižnosti in odmetavanja. Spodbudil jih je tudi, naj se zavzamejo za življenje. Govoril jim je o svobodi. Gre za eno od dobrin, ki jih moderni človek najbolj ceni, manjka pa mu notranja svoboda. Razmišljal je, da se tisti, ki se poročijo in odločijo imeti otroke, pogumno odločijo, da svojo svobodo podarijo v služenju svojemu zakoncu. »Tako se živi svoboda v družini,« je dejal Frančišek. »Ni planetov ali satelitov, ki potujejo vsak po svoji krožnici. Družina je kraj srečanja, podelitve, izhoda iz samega sebe, da bi sprejeli drugega in mu bili blizu. To je prvo mesto, kjer se naučiš ljubiti.« Starše je spodbudil, naj otrokom pomagajo, da odletijo iz gnezda (materam, ki tarnajo, da so odrasli sinovi še vedno doma, je svetoval, naj jim ne likajo več srajc in strežejo vsepovsod). Ko pride kriza v odnosu, pa se otroci ne smejo vrniti k staršem, ampak pogumno znova odkriti ljubezen v odnosu z zakoncem. Starši tudi naj ne bi poskušali preprečiti otrokom vsako težavo, ampak v njih vzbudili strast do življenja.Ob sklepu slovesne svete maše je sveti oče družinam še takole zaželel: »Bodite seme bolj bratskega sveta. Bodite družine z velikim srcem in sprejemajoč obraz Cerkve.«
»Tisti, ki se poročijo in odločijo imeti otroke, se pogumno odločijo,
da svojo svobodo podarijo svojemu zakoncu.«
Papež Frančišek