»Le eno je potrebno.« (Lk 10,42)
Jezus potuje proti Jeruzalemu, kjer bo dopolnil svoje poslanstvo, in se ustavi v vasi, na domu sester Marte in Marije. Evangelist Luka opisuje, kako sta ga sestri sprejeli: Marta kot gostoljubna gospodarica »je imela z obilno strežbo veliko dela«[1], Marija pa »je sedla h Gospodovim nogam in poslušala njegovo besedo« (v. 39). Marijini pozornosti nasprotuje Martino vznemirjenje; na Martino pritoževanje, da jo je sestra pustila sámo streči, Jezus namreč odgovori: »Marta, Marta, skrbi in vnemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno. Marija si je izvolila boljši del, ki ji ne bo odvzet« (v. 41–42). Pričujoči odlomek se umešča med priliko o usmiljenem Samarijanu – morda je to najgloblja pripoved v zvezi z ljubeznijo do bližnjega – in dogodek, ko Jezus uči učence, kako naj molijo, ki je zanesljivo najgloblja pripoved o odnosu z Bogom Očetom, nekakšno ravnotežje med ljubeznijo do brata in ljubeznijo do Boga.
»Le eno je potrebno.«
Glavni osebi v tem evangeljskem odlomku sta dve ženi. Dialog med Jezusom in Marto kaže na prijateljski odnos, ki ženi dopušča, da se je potožila Učitelju. Kakšno služenje pa želi Jezus? V srcu nosi željo, da se Marta ne bi vznemirjala, da bi opustila tradicionalno vlogo, ki naj bi jo imele žene, in bi poslušala njegovo besedo, kakor jo je Marija, ter bi sprejela novo vlogo, vlogo učenke. Sporočilo tega odlomka je pogosto zreducirano na nasprotje med aktivnim in kontemplativnim življenjem, skoraj kot na dva alternativna verska pristopa. A tako Marta kot Marija ljubita Jezusa in mu hočeta služiti. V evangeliju namreč ni rečeno, da sta molitev in poslušanje Božje besede pomembnejša kot ljubezen. Bolj je poudarjeno, da je treba najti način, kako bi ti dve ljubezni neločljivo povezali. Ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega si ne nasprotujeta, temveč se dopolnjujeta, kajti ljubezen je ena sama.
»Le eno je potrebno.«
Edina stvar, ki jo je treba razumeti, je, kaj je potrebno. Pri tem nam lahko pomaga začetek stavka: »Marta, Marta …« (v. 41). V ponavljanju imena, ki se lahko zdi skoraj kot napoved očitka, je v resnici prepoznati način, kako se izražata “klic in poklicanost”. Zdi se, da Jezus kliče Marijo k novemu načinu odnosa, k temu, da stke vez, ki ni vez služabnika, ampak prijatelja, ki stopa z njim v globok odnos. Chiara Lubich piše: »Jezus je to okoliščino uporabil, da bi razložil, kaj je v človekovem življenju najbolj potrebno /…/ Poslušati Jezusovo besedo. Za Luko, ki je ta odlomek napisal, pa poslušanje besede pomeni tudi njeno uresničevanje v življenju /…/ Prav to moraš storiti tudi ti: sprejeti besedo in pustiti, da te preobrazi. A ne samo to. Ostati ji moraš zvest, tako da jo hraniš v svojem srcu, da bo oblikovala tvoje življenje, kakor zemlja varuje v svojih nedrjih seme, da bi vzklilo in obrodilo sad. Obroditi moraš torej sadove novega življenja, pokazati se morajo učinki besede.«[2]
»Le eno je potrebno.«
Kdo ve, koliko priložnosti imamo tudi mi, da sprejmemo Učitelja v zaupnosti našega doma, da prav kakor Marta in Marija sedemo k njegovim nogam in ga poslušamo kot pravi učenci. Pogosto nas skrbi, bolezni, naloge pa tudi radosti in zadovoljstva potegnejo v vrtinec stvari, ki jih je treba narediti, in nam ne dovolijo, da bi se ustavili, prepoznali Gospoda in ga poslušali.
Ta beseda je dragocena priložnost, da vadimo v izbiranju boljšega dela, to je v poslušanju njegove besede, da bi si pridobili notranjo svobodo, ki nam omogoča, da v našem vsakdanjem življenju ravnamo v skladu z besedo. To dejanje je sad ljubezenskega odnosa, ki daje smisel služenju in poslušanju.
Letizia Magri
[1] Lk 10,40. Glagol perispàomai pomeni dvoje: lahko označuje “biti do kraja zaposlen/biti preobložen z delom” ali pa “biti nezbran/raztresen”.
[2] Ch. Lubich, Beseda življenja za julij 1980.
