»Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?« (Mt 18,21)

Osemnajsto poglavje Matejevega evangelija je zelo bogato besedilo, v katerem Jezus daje učencem navodila, kako naj živijo odnose znotraj skupnosti, ki se je komaj rodila. Petrovo vprašanje povzema besede, ki jih je Jezus izgovoril malo pred tem: »Če tvoj brat greši …«[i] Jezus govori, Peter pa ga kmalu prekine, kakor da bi se zavedel, da ni dobro razumel, kar je njegov Učitelj izrekel malo pred tem. In zastavi mu eno od bistvenih vprašanj glede poti, ki jo mora prehoditi njegov učenec. Kolikokrat je treba odpustiti?

»Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?«

Del poti vere je, da se sprašujemo. Kdor veruje, nima vseh odgovorov, a kljub vprašanjem ostaja zvest. Petrovo vprašanje se ne tiče greha proti Bogu, temveč terja odgovor, kaj je treba narediti, kadar brat greši proti drugemu bratu. Peter misli, da je dober učenec tisti, ki odpusti celo sedemkrat.[ii] Ne pričakuje pa takojšnjega Jezusovega odgovora, ki omaje njegovo samozavest. »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat« (v. 22). Učenci so dobro poznali besede Lameha, krvoločnega Kajnovega sina, ki opeva maščevanje do sedemdesetkrat sedemkrat.[iii] Jezus namiguje prav na to trditev in neomejenemu maščevanju nasproti postavlja neskončno odpuščanje.

»Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?«

Ne gre za to, da je treba odpustiti človeku, ki nenehno žali, ampak za to, da v svojem srcu vedno znova odpuščamo. Pravo odpuščanje, ki nas osvobaja, se navadno rodi postopoma. To ni čustvo, ni pozabljenje, temveč odločitev, ki bi jo moral vernik sprejeti, ne samo, kadar se žalitev ponavlja, ampak tudi vsakokrat, ko mu pride na pamet. Zato je treba odpustiti sedemdesetkrat sedemkrat.

Chiara Lubich piše: »Jezus je torej /…/ meril predvsem na odnose med kristjani, med člani iste skupnosti. Torej moraš tako ravnati predvsem s svojimi brati po veri: v družini, na delu, v šoli ali v svoji skupnosti, če si član katere. Sam veš, kako pogosto hočemo s kakšnim dejanjem, z besedo vrniti žalitev, ki smo jo doživeli. Veš, kako pogosto manjka ljubezni med ljudmi, ki živijo skupaj, ker imajo različne značaje, slabe živce ali zaradi česa drugega. Zavedaj se, da lahko samo pripravljenost za odpuščanje, ki jo stalno obnavljamo, med brati ohranja mir in edinost. Vedno te bo nekaj sililo, da bi mislil na napake svojih bratov, da bi se spominjal njihove preteklosti, da bi si želel, da so drugačni, kot so … Navaditi se moraš, da jih gledaš z novimi očmi in nove, jih sprejemaš vedno in do kraja, četudi se ne kesajo.«[iv]

»Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?«

Vsi smo del skupnosti tistih, “ki jim je bilo odpuščeno”, kajti odpuščanje je Božji dar, ki ga zmeraj potrebujemo. Vedno bi se morali čuditi, kako neizmerno je usmiljenje, ki ga prejemamo od Očeta, ki nam odpušča, če tudi mi odpustimo bratom.[v]

V nekaterih situacijah ni lahko odpustiti, so okoliščine, ki izhajajo iz političnih, družbenih in ekonomskih razmer, v katerih lahko odpuščanje dobi skupnostno razsežnost. Mnogi so primeri žensk in moških, ki jim je uspelo odpustiti tudi v najhujših okoljih, saj jim je pomagala in jih je podpirala skupnost.

Osvaldo je Kolumbijec. Grozili so mu s smrtjo in videl je, kako so ubili njegovega brata. Danes vodi kmečko združenje, v katerem pomaga tistim, ki so bili neposredno vpleteni v oborožene spopade v njegovi državi.

»Lahko bi bilo na maščevanje odgovoriti z novim nasiljem, a sem temu rekel “ne”,« razlaga Osvaldo. »Zelo težko se je naučiti umetnosti odpuščanja, a orožje ali vojna nikoli nista izbira, da bi preoblikovali svoje življenje. Pot do spremembe je drugačna, je v tem, da se dotakneš duše drugega, za to pa ne potrebuješ ne napuha ne kakšne moči: potrebna je ponižnost, krepost, ki jo je najteže pridobiti.«[vi]

Letizia Magri

[i] Mt 18,15.

[ii] Število sedem kaže na celoto, popolnost: Bog je svet ustvaril v sedmih dneh (prim. 1 Mz 1,1–2.4). V Egiptu je bilo sedem let obilja in sedem let pomanjkanja (1 Mz 41,29–30).

[iii] »Kajn bo sedemkrat maščevan, Lameh pa sedeminsedemdesetkrat« (1 Mz 4,24).

[iv] Ch. Lubich, Beseda življenja za oktober 1981.

[v] Prim. molitev očenaša, Mt 6,9–13.

[vi] Unità è il nome della pace: La strategia di Chiara Lubich (Ime miru je edinost. Strategija Chiare Lubich), Maddalena Maltese (ur.), Città Nuova, Rim, 2020, str. 37.