»Čeprav sem od vseh svoboden, sem postal služabnik vseh, da bi jih čim več pridobil.« (1 Kor 9,19)
Beseda življenja tega meseca je vzeta iz prvega pisma apostola Pavla kristjanom v Korintu. Pavel je v Efezu in svojimi besedami skuša dati vrsto odgovorov na težave, ki so se porodile v grški skupnosti v Korintu, svetovljanskem mestu in velikem trgovinskem središču, ki je slovelo po Afroditinem templju pa tudi po pregovorni pokvarjenosti.
Naslovljenci pisma so se nekaj let poprej po apostolovem oznanjevanju spreobrnili iz poganstva v krščansko vero. Eden od sporov, zaradi katerih je bila skupnost razdeljena, je bil povezan s tem, ali lahko uživajo meso poganskih obredov, ki je bilo žrtvovano malikom.
Pavel poudarja svobodo, ki jo imamo v Kristusu, hkrati obširno razpravlja o tem, kako naj ravnajo ob nekaterih odločitvah, posebej pa se ustavi pri pojmu svobode.
»Čeprav sem od vseh svoboden, sem postal služabnik vseh, da bi jih čim več pridobil.«
Ker kristjani vedo, da »ni nobenega malika na svetu in nobenega boga, razen Edinega« (8,4), je vseeno, ali jemo ali ne jemo mesa, žrtvovanega malikom. Težava pa nastane, kadar je ob kristjanu človek, ki se tega še ne zaveda in še nima tega spoznanja vere. Zato lahko s svojim ravnanjem pohujša njegovo slabotno vest.
Kadar gre za spoznanje in ljubezen, za Pavla ni dvoma: učenec mora izbrati ljubezen, tudi če se odpove svoji svobodi, kakor je storil Kristus, ki je iz ljubezni svobodno postal služabnik.
Pozornost do slabotnega brata, do tistega, ki ima krhko vest in majhno spoznanje, je temeljnega pomena. Namen je “pridobiti učence”, v smislu, da bi k čim več ljudem prišlo dobro in lepo življenje evangelija.
»Čeprav sem od vseh svoboden, sem postal služabnik vseh, da bi jih čim več pridobil.«
Kakor piše Chiara Lubich: »Če smo včlenjeni v Kristusa, če smo on, in če smo potem razdeljeni, /…/ to pomeni, da delimo Kristusa. Če je bila med prvimi kristjani /…/ nevarnost, da bi prelomili slogo, jim je bilo svetovano, naj odstopijo od svojih idej, samo da bi ohranili ljubezen /…/ Tako je tudi danes: čeprav smo včasih prepričani, da je določen način mišljenja najboljši, nam Gospod, da bi rešili ljubezen z vsemi, svetuje, da je kdaj boljše odstopiti od svojih idej, da je boljše najmanj popolno v soglasju z drugimi kot pa najbolj popolno v nesoglasju. Boljše se je upogniti kot zlomiti, to je ena od značilnosti, ki so morda boleče, toda najbolj učinkovite in jih Bog blagoslavlja. Táko ravnanje ohranja edinost, kakor si jo najbolj pristno zamišlja Kristus in jo zna potemtakem najbolj ceniti.«[1]
»Čeprav sem od vseh svoboden, sem postal služabnik vseh, da bi jih čim več pridobil.«
Izkušnja vietnamskega kardinala Franҫoisa van Thuâna, ki je preživel trinajst let v zaporu, od tega devet let v samici, priča o tem, da ljubezen, kadar je prava in nesebična, kot odgovor zbudi prav takó ljubezen. V zaporu so ga zaupali petim paznikom, nadrejeni pa so se odločili, da jih bodo vsaka dva tedna zamenjali z drugo skupino, ker jih je škof “okužil”. Na koncu so se odločili, naj bodo pazniki vedno isti, sicer bo “okužil” vse. Sam van Thuân pripoveduje: »Na začetku stražarji niso govorili z mano. Odgovarjali so samo z da ali ne. /…/ Neko noč se mi je porodila misel: “Frančišek, še vedno si zelo bogat, v svojem srcu imaš Kristusovo ljubezen; ljubi jih, kakor te je ljubil Jezus.” Naslednji dan sem jih začel še bolj ljubiti, ljubiti Jezusa v njih, nasmihal sem se jim, z njimi sem izmenjaval ljubeznive besede /…/ Počasi smo postali prijatelji.«[2] V zaporu je s pomočjo svojih ječarjev izdelal naprsni križ, ki ga je nosil do smrti. To je bilo znamenje prijateljstva, ki se je rodilo med njimi: dva koščka lesa in železna verižica.
Letizia Magri
[1] Ch. Lubich, Umetnost ljubezni, Novi svet, Ljubljana 2007, str. 116–117.
[2] F. X. Nguyễn Văn Thuận, Pričevalci upanja, Novi svet, Ljubljana 2002, str. 84. Rojen je bil leta 1928 v katoliški družini, umrl pa je leta 2002 v Rimu. 15. avgusta leta 1975, nedolgo za tem, ko ga je papež Pavel VI. imenoval za nadškofa pomočnika v Saigonu, so ga vietnamske oblasti aretirale. Tako se je začela njegova življenjska pot, polna nadlog, ki je trajala trinajst let: obsojen je bil na hišni pripor, samico, poslali so ga v zaporniška taborišča in doživljal je mučenje vseh vrst, vendar ga je stalno razsvetljevalo neomajno upanje.
