»Bog nam ni dal duha boječnosti, ampak moči, ljubezni in razumnosti.« (2 Tim 1,7)

Pimo, iz katerega je vzeta beseda življenja, velja za neke vrste Pavlovo duhovno oporoko. Apostol je v ječi v Rimu, čaka na obsodbo in piše Timoteju, mlademu učencu in sodelavcu, ki je odgovoren za težavno skupnost v Efezu.

Čeprav so v spisu priporočila in nasveti Timoteju osebno, je namenjen vsakemu članu včerajšnje in današnje krščanske skupnosti. Pavel je zaradi oznanjevanja evangelija v verigah in hoče opogumiti učenca – ta je prestrašen zaradi preganjanja in zaradi težav, ki so povezane z njegovo službo, omahuje pred preizkušnjami –, da bi bil zanesljiv voditelj skupnosti. V Pavlovi in Timotejevi naravi ni, da bi trpela zaradi evangelija, a to pričevanje je mogoče, ker se opira na Božjo moč.

»Bog nam ni dal duha boječnosti, ampak moči, ljubezni in razumnosti.«

Pavel hoče pričevati za evangelij. Jasno je, da službe Božje besede ne omogočajo ali zavirajo talenti, sposobnosti ali osebne omejenosti, temveč silo pričevanja zagotavljajo darovi Duha: moč, ljubezen in razumnost. Zdi se, da ima ljubezen, ki je med močjo in razumnostjo, vlogo razločevanja; z razumnostjo pa je izraženo to, da smo modri in pripravljeni na vsakršno okoliščino. Timotej, kakor učenci vseh časov, lahko oznanja evangelij z močjo, ljubeznijo in razumnostjo ter za evangelij tudi trpi.

»Bog nam ni dal duha boječnosti, ampak moči, ljubezni in razumnosti.«

Tudi mi smo se kdaj znašli v skušnjavi, da bi se predali malodušju v življenju in pričevanju Božje besede, in nismo vedeli, kako naj ravnamo v določenih situacijah.

Chiara Lubich nam pomaga razumeti, od kod naj v takih trenutkih črpamo moč: »Obrniti se moramo na Jezusovo navzočnost v sebi. Ne bomo se torej ustavili in se nedejavno vdali v usodo, ampak bomo šli iz sebe in postali eno s tistim, kar Božja volja zahteva od nas. Spoprijeli se bomo z dolžnostmi, h katerim nas kliče naš poklic, in se pri tem zanašali na Jezusovo milost, ki je v nas. Šli bomo torej iz sebe. Potem bo Jezus sam v nas vedno bolj razvijal tiste kreposti, ki jih potrebujemo, da bi pričevali zanj na tistem delovnem področju, ki nam je bilo zaupano.«[i]

»Bog nam ni dal duha boječnosti, ampak moči, ljubezni in razumnosti.«

Moč, ljubezen in razumnost, tri kreposti Duha, ki si jih pridobimo z molitvijo in življenjem po veri.

Pater Justin Nari iz Centralnoafriške republike je bil v smrtni nevarnosti skupaj s svojimi sobrati in tisoč muslimani, ki so v vojni bežali pred povračilnimi ukrepi in so se zatekli v cerkev. Večkrat so poglavarji milic, ki so jih oblegale, zahtevali, naj se vdajo, a on se je z njimi nenehno pogovarjal, da bi se izognil pokolu. Nekega dne so prišli s štiridesetimi litri bencina in zagrozili, da jih bodo žive zažgali, če jim ne bodo izročili muslimanov. »S svojimi sobrati sem daroval zadnjo mašo,« pripoveduje p. Justin, »in sem se spomnil Chiare Lubich. “Kaj bi ona naredila na mojem mestu? Ostala bi in dala življenje.” In tako smo se odločili, da naredimo tudi mi.« Ko je bila maša končana, je prišel nepričakovan klic: vojska Afriške unije je bila na svoji poti po deželi v neposredni bližini, v sosednjem mestu. P. Justin jim je stekel naproti in skupaj so se vrnili v župnijo: manjkalo je trinajst minut do izteka ultimata, trinajst minut, ki so rešile življenje vseh brez prelivanja krvi.[ii]

Letizia Magri

[i] Ch. Lubich, Beseda življenja za oktober 1986.

[ii] Unità è il nome della pace: La strategia di Chiara Lubich, ur. Maddalena Maltese, Città Nuova, Rim 2020, str. 29–30.