»Kdor pride k meni, ga ne bom zavrgel.« (Jn 6,37)
To Jezusovo zagotovilo je del njegovega pogovora z množico, ki ga išče po čudežu obilne pomnožitve kruha in zahteva še eno znamenje, da bi verovala vanj.
Jezus jim razodene, da je on sam znamenje Božje ljubezni. Še več, on je Sin, ki je od Očeta prejel poslanstvo, da sprejme in v njegovo hišo ponovno pripelje vsako bitje, še posebej vsakega človeka, ustvarjenega po njegovi podobi. Da, kajti Oče sam je že dal pobudo in vse priteguje k Jezusu,[1] ko v srce vsakega polaga željo po polnem življenju, to je po občestvu z Bogom in z vsakim bližnjim.
Jezus torej ne bo nikogar zavrgel, ne glede na to, kako se kdo čuti oddaljenega od Boga, kajti to je Očetova volja: da nikogar ne izgubi.
»Kdor pride k meni, ga ne bom zavrgel.«
To je zares dobra novica: Bog vse neizmerno ljubi, njegova nežnost in njegovo usmiljenje se obračata k vsakemu moškemu in vsaki ženski. On je potrpežljiv in usmiljen Oče in čaka vsakega, ki se – ker ga žene notranji glas – poda na pot.
Pogosto nas razjeda dvom: Zakaj neki bi me Jezus moral sprejeti? Kaj hoče od mene? V resnici nas Jezus prosi le, naj mu dovolimo, da nas pritegne k sebi, in naj osvobodimo srce vsega, kar ga ovira, da bi mogli z zaupanjem sprejeti njegovo zastonjsko ljubezen.
A to je tudi povabilo, ki spodbuja našo odgovornost. Kajti če z Jezusove strani okušamo takšno obilje nežnosti, nas to z naše strani spodbuja, da ga sprejmemo v vsakem bližnjem:[2] moškem ali ženski, mladem ali starem, zdravem ali bolnem, naše kulture ali ne … In nikogar ne bomo zavrnili.
»Kdor pride k meni, ga ne bom zavrgel.«
V Quebécu (v Kanadi) se neka krščanska skupnost, ki živi Božjo besedo, trudi sprejemati številne družine, ki prihajajo v deželo iz mnogih delov sveta: Francije, Egipta, Sirije, Libanona, Konga … Vse sprejmejo in jim pomagajo, tudi tako, da jim omogočijo vključevanje. To pomeni, da je treba odgovarjati na njihova številna vprašanja, izpolnjevati obrazce v zvezi s statusom begunca ali rezidenta, urejati šolo za otroke, jih spremljati pri odkrivanju njihove četrti. Pomembna sta tudi vpis v tečaje francoščine in iskanje dela.
Guy in Micheline pišeta: »Neka sirska družina, ki je na begu pred vojno prispela v Kanado, je tam srečala drugo družino, ki je ravno prišla in je bila še zelo zbegana. Preko družbenih omrežij je ustvarila mrežo solidarnosti in mnogi prijatelji so družini priskrbeli potrebno: postelje, divane, mize, stole, posodje, oblačila, knjige. Igrače za otroke so spontano darovali drugi otroci iz naših družin, ki so jih spodbudili starši. Dobili so več, kot so potrebovali, nakar so sami pomagali drugim revnim družinam v svojem bloku. Beseda življenja tistega meseca je prišla ravno ob pravem času: “Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe!”«
»Kdor pride k meni, ga ne bom zavrgel.«
Kako lahko spremenimo to Božjo besedo v življenje? Tako, da kot posamezniki in kot skupnost pred vsakim bližnjim izpričujemo Očetovo bližino.
Pri tem nam bo pomagala meditacija Chiare Lubich o ljubezni do usmiljenja. To je, piše Chiara, »ljubezen, ki odpira srce in roke revežem /…/ tistim, ki jih je življenje strlo, skesanim grešnikom. To je ljubezen, ki zna sprejeti bližnjega, ki je zašel, prijatelja, brata ali neznanca, in mu neštetokrat odpusti /…/ To je ljubezen, ki ne meri in se ji ne bo merilo. To je ljubezen, ki se razcveta obilneje, bolj vseobsegajoče, stvarneje kot tista, ki je bila v duši prej. Čuti namreč, da se v njej porajajo čustva, podobna Jezusovim; opaža, da ji ob vseh, ki jih srečuje, prihajajo na ustnice Jezusove besede: “Smili se mi množica” (prim. Mt 15,32) /…/ Usmiljenje je zadnji izraz ljubezni, tisti, ki jo dopolnjuje. In ljubezen presega bolečino, kajti bolečina je samo v tem življenju, ljubezen pa se nadaljuje v drugem življenju. Bogu je ljubše usmiljenje kakor pa žrtev.«[3]
Letizia Magri
[1] Prim. Jn 6,44.
[2] Prim. Mt 25,45.
[3] C. Lubich, Meditacije, Novi svet, Ljubljana 2009, str. 49–50.
