Pred približno petdesetimi leti je pri študiju sociologije na Filozofski fakulteti potekal seminar z zgornjim naslovom. Na tem seminarju so bili vzporedno predstavljeni sočasni izsledki Rimskega kluba in ločeno Praškega kluba, to je dveh skupin najvidnejših takratnih znanstvenikov, ki so si zadali nalogo preučiti časovni okvir bivanjskih možnosti na našem planetu zaradi izčrpanja osnovnih elementov, potrebnih za življenje. Ob upoštevanju vseh ustreznih ukrepov so izračunali približno enak izid v drugi polovici 21. stoletja.

Če je bilo takrat za rešitev človeštva pomembno vprašanje razpotje, bi se danes ob vsem razbohotenem znanstvenem razvoju in njegovimi nepredvidljivimi posledicami lahko zapisali: Civlizacija v razkroju? Dodaten razlog za drzno misel spodbudita svetovni knjižni uspešnici univerzitetnega oxfordskega predavatelja Yuvala Noaha Hararija¹ iz Izraela: Sapiens,² v kateri je orisal kratko zgodovino človeštva, in Homo Deus³ s perečimi vprašanji, ki jih človeštvu ponujata biološka in informacijska tehnologija, ki stremita za ustvaritev življenja absolutne Inteligence, ki bo osvobojena-neodvisna od človeških bioloških danosti in okoliščin.

Sicer pa ni nujno potrebno, da se poglabljamo v omenjena znanstvena dela in prebiramo sorodne zapise, včasih je dovolj, da v našem okolju pogledamo skozi okno ali stopimo na cesto in se vprašamo, v kakšni družbi živimo, ko po grebenih enega izmed naših najbolj svetih narodnih simbolov polivamo strup sovraštva ali ko po cestah prestolnice in pred hramom parlamentarne demokracije srečujemo uglednike iz kulturnega, družbenega, političnega sveta …, ki v času svetovne zdravstvene stiske ščuvajo k še večji razdvojenosti.

Piero Pasolini⁴ – fizik in eden izmed prvih tovarišev Chiare Lubich, ustanoviteljice Gibanja fokolarov –, je pred leti na nekem srečanju⁵ svetoval, kako naj se kot kristjani soočamo s težavami, ki jih živi človeštvo, in med drugim rekel: »Morda je trenutek, ko je Bog vzel v roke stvari in razkriva svojo skrivnost, po kateri je svet Bog, svet je Bog, razumete? … Zapuščeni Jezus,⁶ ta skrajna misel … bolj je hudo (v svetu), več je smrti, več je bolečine, več je nesreč, več je vojn, več sovraštva je, toliko večji je v svetu Bog. Ker je hrbtna stran Boga, ki se imenuje zapuščeni Jezus … Če hočemo priti do spremembe, se moramo obrniti, to je, jaz moram postati oseba, ki je pred menoj, prizadevati si moram razmišljati, živeti njo, to osebo, čeprav je grešnik, čeprav je poln najslabših namenov. A jaz moram razumeti, da je on zapuščeni Jezus. To ni kar tako, je Bog, bolj Bog kot vsi … To je nov Jezusov način. Jezus je tole, Bog je tole. Če hočem danes gledati na kakšno okoliščino v svetu, kakršna je, se ne smemo soočati s svetom, ne da bi ga spremenili in spreobrnili, ampak da bi ga ljubili in častili kot Boga. V tej naravnanosti, ki jo ima ljubezen Boga do grešnikov, ljubezni, ki jo ima Bog do pekla v svetu, bo svet odkril razlog, da se spremeni v Boga. Zato si moramo zapičiti v glavo: ljubezen do sovražnikov, delati dobro tistemu, ki te uniči. To je naravnanost Boga pred ne-bitjo, pred grešniki, pred svetom. Bog postane svet in da bi postal svet, mora postati prav tisti svet … Jezus se je srečeval z grešniki, ker je razumel, da je oni. Moral je postati tisti svet, da bi ga lahko spremenil, ker se avtomatično spremeni. Če vstopi Božja ljubezen v praznino pekla, postane pekel avtomatično nebesa …, zato nov način, kako gledamo na svet …«