Novi izzivi

Po končanih težko pričakovanih počitnicah, zasluženih dopustih in ob iztekajočem se poletju, ko se odpirajo vrata novih šolskih, delovnih, kulturnih, političnih, ustvarjalnih, poustvarjalnih in drugih sezon, se hkrati oglasijo in na naša vrata potrkajo novi tako osebni kot skupni izzivi vsakdana.

Po pregledu minule sezone in že s predvidljivo oceno letnega gospodarskega prirastka in uspeha za gospodarja, upravljalca, izvajalca nastopi čas tehtnega premisleka, kako delo zastaviti v prihodnje, da bo uspešnejše in za vse boljše v naslednjem obdobju oziroma sezoni.

Verjetno sta za velik del ljudi takšen pogled in prizadevanje za skupno dobro neživljenjska in utopična, saj se vendar ve, kako se svet vrti in živi danes. O neverjetni zmedi, v kateri smo kljub najboljšim namenom modernega, tehnološkega, “polnoletnega” sveta danes, je v knjigi Svet, Cerkev in poslanstvo spregovoril sodobni pravoslavni teolog Aleksander Schmemann¹ in opozoril na težavo, ki jo imamo današnji kristjani pri razumevanju jasnega smisla sveta in naše dejavnosti. V pismu francoskim škofom² je papež Janez Pavel II. že v začetku osemdesetih let zapisal, da smo za vsesplošno krizo, predvsem zahodne civilizacije, najprej odgovorni kristjani. Schmemann v svoji knjigi v nadaljevanju poudarja, da kriza krščanstva ni le v tem, da je to postalo za svet nepomembno, saj po eni strani ostane vedno res, da je Judom v spotiko in za pogane norost (1 Kor 1,23), temveč dejstvo, da je Božje kraljestvo³ kot vrednota nad vrednotami, kot predmet vere, upanja in ljubezni sčasoma izgubljalo pomen in je postalo nepomembno za same kristjane.

Na kričeče nasprotje med svetom, ki s svojimi umazanijami in ničnostmi gospoduje po cestah in še bolj v skritih kotih hiš, v katerih je jeza z vsemi vrstami greha in vznemirjenostmi, in nebeškim kraljestvom je pred dobrimi sedemdesetimi leti slikovito opozorila Chiara Lubich, ustanoviteljica Gibana fokolarov, v zapisu Vstajenje Rima, ki ga je napisala ob vrnitvi v svet po izredni duhovni izkušnji “nebeškega kraljestva”.⁴ V tem zapisu je svetovala, kako se soočiti z vedno novimi in zahtevnejšimi izzivi, ko pravi: »Hodim skozi Rim,« enako velja za svet, »ne da bi ga želela videti. Gledam svet, ki je znotraj mene in se privezujem na to, kar ima bit in vrednost. Postajam povsem eno s Trojico, ki počiva v moji duši, jo razsvetljuje z večno lučjo in jo napolnjuje z vsemi nebesi /…/ Ko tako znova odprem oči navzven, vidim človeštvo z očmi Boga, ki vse veruje, ker je ljubezen, /…/ vidim in odkrivam svojo lastno luč v drugih, svojo pravo stvarnost, svoj pravi jaz v drugih, in ko znova najdem sebe, se zopet zedinjam s seboj, tako da vstanem od mrtvih – ljubezen, ki je življenje – v bratu.« Na ta način sprejeti še tako težki osebni in družbeni izzivi postanejo v novi sezoni resnična priložnost za oživitev in podaritev Božjega kraljestva v nas in med nami, tako doma kot v šoli, na ulici, delovnem mestu, v parlamentu, na potovanju, pri razvedrilu …