Naši Deželi za trideseti rojstni dan

Eno izmed najlepših daril, ki bi si jih naša domovina zaslužila ob pomenljivi obletnici osamosvojitve, bi bili udejanjeni, pogosto navajani verzi Prešernove Zdravljice, ki govorijo o edinosti, sreči, spravi. Vsak resen razmislek narekuje, da je za udejanjenje takega nacionalnega programa, genialno zapisanega v poetskem slogu, nujno najprej začeti pri spravi. Nesporno dejstvo je, da je sprava najgloblja rana narodove zgodovine, o njej so napisane mnoge razprave, izgovorjene premnoge besede, izvedeni mnogi simbolni in politični poskusi, a ostaja dejstvo, da do nje nikakor ne pride.

Nedavna Izjava o slovenski spravi, ki jo je 15. marca letos v luči tridesetletnice osamosvojitve objavila Slovenska akademija znanosti in umetnosti in ob tridesetletnici spravne slovesnosti v Rogu 24. junija napovedala simpozij z naslovom Slovenska sprava, sta nedvomno umestna in zelo dragocena prispevka za ponovni poizkus izvedbe zgodovinskega dejanja, brez katerega bo ta dežela še naprej kot zakleta, neodrešena ječala pod težkim bremenom.

Kot v preteklosti se bodo z veliko gotovostjo tudi tokrat pojavila vprašanja, kdo naj se naprej s kom spravi, kaj sprava dejansko pomeni, ali je dejansko možna, ali je sploh potrebna, še posebno, če je nekdo ne želi? Med mnogimi poskusi za njeno uresničitev v preteklosti simbolno nedvomno najbolj izstopa zgodovinski dogodek sprave s pokojnimi v Kočevskem rogu ob udeležbi najvišjih predstavnikov države in Cerkve. Nadškof Alojzij Šuštar je dogodek označil kot plamenček upanja za slovensko spravo in ob tej priložnosti izrekel pomenljive besede: »Vedno znova sem poudarjal, da si moramo prizadevati za spravo med živimi, ko smo vsaj formalno dosegli spravo z mrtvimi. Žal tudi kristjani niso bili vedno pripravljeni na tako spravo. Večkrat slišim ugovor: Najprej bomo malo obračunali. Vedno znova pa mora Cerkev spominjati na Kristusove besede: Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo (Lk 23,34).« ¹Te izrečene misli na spravni slovesnosti so še danes izziv in ostajajo predpogoj za udejanjenje tiste edinosti, ki bo s sprejemanjem pristnosti v različnosti osrečila vsakega in vse.

Znana in večkrat ponovljena misel pravi, da je za uspeh sprave pomembno najprej začeti pri sebi, kot je o vlogi kristjana pri udejanjanju sprave v tretjem govoru v spomin Dostojevskega zapisal Vladimir Solovjov: ²»Zares, če je za nas Božja beseda resničnejša kakor vse človeško ugibanje in če nam je Božje kraljestvo ljubše kakor vse zemeljske koristi, nam je odprta pot sprave z našimi zgodovinskimi sovražniki. In ne bomo se spraševali: Bodo naši nasprotniki sami pripravljeni na spravo, kakšno stališče bodo zavzeli in kaj nam bodo odgovorili? Tuja vest nam je neznana in tuje odločitve niso v naših rokah. Ni v naši moči, da bi bili drugi dobri do nas, pač pa je v naši moči to, da se izkažemo za vredne takšnega odnosa. In ne smemo razmišljati o tem, kaj nam bodo rekli drugi, ampak o tem, kaj bomo mi povedali svetu.«³