Pri Mariji doma

Po mnogih krajih je še živa navada, da se meseca maja ob mraku po cerkvah, kapelah ali po domovih zbirajo ljudje k šmarnicam, to je k ljudski majniški pobožnosti, katere pobudnik je bil pred 170 leti v ljubljanskem semenišču četrtošolec Jernej Lenčak. Majniška marijanska pobožnost se je po letu 1815 na pobudo papeža Pija VII. v zelo kratkem času razširila po mnogih delih Evrope. Z imenom šmarnice, prevzetem po cvetlici, ki cveti v začetku maja, in po istoimenski knjigi Janeza Volčiča iz leta 1855 je zacvetela tudi po vseh slovenskih pokrajinah in se je kot ponarodela močno zrasla z narodovo duhovno kulturo.

Za izvedence, ki se ukvarjajo z zgodovino krščanstva na Slovenskem, je Marijina navzočnost v toliko različnih izraznih oblikah, od likovne, glasbene in leposlovne ljudske kulture do zavidljivih stvaritev visoke umetnosti, naravnost osupljiva. Tako bi kdo zlahka sklepal, da krščanstvo na Slovenskem temelji na Marijinem “kultu”. Ta trditev se opira na dejstvo, da je na Slovenskem med skoraj tri tisoč cerkvami in večjimi kapelami blizu štiristo poimenovanih po Mariji in da je v obsežni zakladnici slovenskih ljudskih in ponarodelih pesmi nad tisoč posvečenih njej. Od pokristjanjenja naprej so se naši predniki radi zatekali pod Marijino varstvo. Ob najstarejših božjih poteh ob robu našega etničnega prostora, kot so Barbana pri Gradežu, Stara Gora nad Čedadom, Višarje, Gospa Sveta in Marija na jezeru na Koroškem, Turnišče v Prekmurju, Svete gore v Obsotelju, Trsat nad Reko in Strunjan v Istri kot še veliko število drugih posejanih po vsej domovini, imajo posebno vidno mesto Ptujska Gora, Sveta Gora in Brezje kot osrednje narodno marijansko svetišče. Ti in še mnogi drugi vidiki govorijo o prepoznavni Marijini navzočnosti v narodovi zgodovini, v življenjskem in kulturnem izročilu prednikov.

In kaj bi lahko rekli za današnji postmoderni in vse bolj sekularizirani čas, ki ga je dodatno usodno zaznamoval covid-19 in tako še bolj zaostril mnoga vprašanja, ki se pogosto samoumevno porajajo ob zaskrbljujočih zagatah, ko se osebno in kot skupnost nemočni sprašujemo, kje naj iščemo življenjske smernice za izhod iz krize, in katere usmeritve naj zavzamemo na nadaljnji poti širše družbene skupnosti, katere sestavni del smo?

Eden izmed nasvetov, kako naj se soočimo z dandanašnjimi preizkušnjami in težkimi okoliščinami, lahko najdemo v razmišljanju o osamljeni Mariji pod križem ¹ Chiare Lubich, ustanoviteljice Gibanja fokolarov. V njem nas spodbuja, da Marijo ne samo ljubimo, k njej molimo in z njenimi podobami krasimo naše domove ali pa da njej v čast gradimo cerkve in spomenike, ampak da jo kot Janez ob umirajočem Sinu na Kalvariji »vzamemo k sebi« (Jn 19,27). In živimo z njo, da bi naše podhranjeno krščanstvo hranila taka Mati, da bi ga razsvetljevala s svojimi nasveti in ga spremljala tista, ki je v najvišji polnosti Mati in ki jo mnogi, tudi starejši, kličejo na smrtni postelji. Tako naš dom ne bo več naš, ampak Marijin dom, v katerem kot “sinovi” živimo z njo.