Evropska civilizacija in slovenska kultura sta hčeri krščanstva

Kljub temu, da laicistična miselnost rada spregleda vlogo krščanstva pri sooblikovanju evropske istovetnosti, ni mogoče zanikati  zgodovinskega dejstva: krščanstvo ga je odigralo s ključno povezovalno vlogo, ko se je porajala porajala evropska civilizacija na razvalinah antičnega sveta, preplavljenega s primesmi tujih izročil in navad mnogih plemen in ljudstev, ki so prišla na ta prostor.

Novost in moč evangeljskega sporočila je že v prvih stoletjih pljusknila na naša tla in jih vidno zaznamovala. To izpričuje več kot trideset do sedaj znanih zgodnjekrščanskih središč, drugi val krščanstva je pljusknil čez naša tla s prehodom arijanskih Langobardov v drugi polovici 6. st. Za prava apostola naših karantanskih prednikov veljata sv. Virgil in sv. Modest, sv. Pavlin II. Oglejski za ostale dežele na prostoru južno od Drave, za prižig luči evangelija na vzhodu v Kocljevi Panoniji pa sta zaslužna sv. brata Ciril in Metod.

Sočasno z evangelizacijo romanskih, germanskih, slovanskih in drugih manjših ljudstev evropskega prostora so se v povezavi s posameznimi karizmatičnimi gibanji porajali umetnostni slogi, ki so v večji ali manjši meri v vseh glavnih umetniških izrazih in govoricah zaznamovali celoten evropski prostor.

Že bežen sprehod skozi evropska stoletja pove, da so umetnostni slogi od romanike do baroka vznikali iz duhovnih vzgibov, ki so se porajali ob posameznih karizmatičnih ustanoviteljih. Tako Benediktovo geslo »ora et labora« ni prispevalo le k utrjevanju krščanstva in z njim povezane nastajajoče evropske civilizacije, katere izraz je romanika s svojim značilnim slogom, ki ponazarja izčiščeno preprostost, skladnost, trdnost, skratka, stabilnost. Njej sledi z elegantnimi loki in oboki izbrušena v nebo kipeča gotika, kateri sta duhovno podstat dala sv. Dominik in sv. Frančišek Asiški. Preveliki “odtujenosti” zemeljske resničnosti renesansa prinese prizemljitev, ki je v osišče vsega postavila človeka. V prelomnem obdobju vsesplošne družbene, moralne in verske krize je v evropskem krščanstvu nastal razkol, ki je ob pojavih kuge, kobilic in drugih naravnih kot družbenih tegob boleče pretresel in zaznamoval takratni svet. Potreben je bil nov bivanjski navdih, ki ga je s svojo barvitostjo, svetlobo, razigranostjo kot odsev raja v izčrpano človeštvo prinesel barok, za katerim stojijo močni duhovni stebri tistega časa, kot so: sv. Terezija Ávilska in sv. Janez od Križa, pa sv. Ignacij Lojolski, sv. Karel Boromejski, sv. Ángela Meríci in sv. Filip Neri.

Krščanstvo je zgodaj postalo pobudnik in pomemben sooblikovalec slovenske istovetnosti in kulture še pred nastankom Brižinskih spomenikov v 9./10. st. in od Stiškega do drugih rokopisov, ki so tlakovali nastanek knjižnega jezika z natisom prve slovenske knjige Trubarjevega Katekizma in Abecedarija leta 1550. Velik prispevek je dal tudi jezuitski kolegij v Ljubljani, v katerem sta se med drugimi, za slovensko kulturo in znanost pomembnimi možmi, šolala tudi Janez Vajkard Valvasor in Anton Linhart.

V tem kratkem zapisu ni možno omeniti vseh, pa vendar ni mogoče zaobiti Antona Martina Slomška, ki je zaslužen za dvig vsesplošne omike, saj brez njegovega prizadevanja za učenje in ohranitev materinega jezika danes ne bi znali več prešerno brati Prešernovih poezij v slovenskem jeziku.