Od majhnih do globokih ran
Prevedla in uredila Mirjam Horzelenberg
»Blizu je Gospod tistim, ki so skrušenega srca« (Ps 34,19). Kako sta zakonca Pia in Renzo preživela zadnja leta skupnega življenja, preden se je Renzo zaradi neozdravljive bolezni poslovil.
Članek je objavljen aprilski reviji Novi svet.
»Z Renzom sva se poročila zelo mlada, a v zavesti, da bo poroka spremenila in presegla najini življenji. Vedno sva verjela v družino, v vseh obdobjih, ki sva jih postopoma doživljala med veseljem in bolečinami: trije otroci, ki jih je treba vzgajati, stalne selitve, ko sva nenehno začenjala od začetka. Kot vse družine. Bolj ko je rasla najina zavzetost, da bi živela evangelij, bolj sta se krepila edinost in sozvočje med nama in z otroki. In čutili smo, da bolj odpiramo srce za družine okoli nas, skoraj kot bi imeli čisto svoj poklic, in sicer da smo “družina na razpolago”. Priložnosti za razdajanje so se množile in postajale so nekaj običajnega.
Potem je nenadoma Renza pri samo 55 letih prizadela redka bolezen, ki ga je v osmih letih postopoma pripeljala v bolnišnico in v smrt. To so bila težka in čisto posebna leta, v katerih se je ljubezen med nama prečistila. Na eni strani bolečina, molk, samota, uničenje. Na drugi vedno večja Božja navzočnost, silno svetla luč. To sta bili dve plati iste medalje. Skušala sva “ostati v igri”. Bolezen naju je naredila občutljivejša za bolečine drugih, usposobila naju je za globlje razumevanje. V tem času sva spoznala nekaj ločenih ljudi. Njihova bolečina – pa tudi njihovo dostojanstvo – je razpršila zadržanost, ki je nehote obstajala med “najinim” in “njihovim” svetom.
Leta 2006 sem sodelovala na srečanju na evropski ravni za razporočene. Kmalu sva z Renzom – njegove šibke moči so pomnožile moje – začela skupaj z drugimi pari sodelovati z razporočenimi. Skupina si je poleg tega, da je okrepila junaško zvestobo zakramentu, ki jo je imela za trajno, čeprav ljubezen ni bila več vračana, postavila cilj, da se odpre tudi drugim ločencem, da bi jim ponudila oporo in prijateljstvo. Čutili so, da so razumljeni in ljubljeni, zlasti od Renza, ki je bil privezan na posteljo, njegova duša pa je segala v neskončno. Koliko pobud se je porodilo med eno in drugo hospitalizacijo!
Leta 2009 je prišel trenutek slovesa od Renza. Slovo je bilo človeško gledano zelo težko, je pa najino zvezo spremenilo v most med nebesi in zemljo. Srečevanje z razporočenimi se je moralo nadaljevati kakor prej. Ker sem sedaj tudi jaz sama, mi morda uspe bolje razumeti samoto ločenih, stisko, ker morajo vzgajati sami, občutek, da se v socialnih odnosih počutijo neugodno. Nadaljevali so se naši vikendi za ločene v lepih, sproščujočih krajih, s sprehodi in pikniki, z obhajanjem svete maše in duhovno obnovo. Na ta srečanja, za katera smo se dogovorili ustno, je prihajalo kakih sto razporočenih.
»Cerkev […] ne more prepustiti samim sebi tistih, ki so skušali skleniti novo zvezo, čeprav so že zvezani z zakramentalno zakonsko zvezo. Zato se bo neprestano trudila, da bi tudi takim ljudem dajala na voljo sredstva za zveličanje«
Sv. Janez Pavel II.: Apostolsko pismo o družini Familiaris consortioLeta 2011 sem na povabilo Škofijskega urada za družino sodelovala na narodnem simpoziju “Luči upanja za ranjeno družino.” Način obravnavanja teme je bil velik korak naprej. Zaznala sem, da se v Bogu družinske “rane” lahko spremenijo. Ko sem se vrnila domov, sem imela priložnost, da sem škofa seznanila s sklepi simpozija. Vidno je bil pretresen. Prosil me je, naj začnem pot z ločenimi v škofiji. Skupaj z njimi smo odkrili, da se zakrament zakona nadaljuje tudi onkraj ločitve. Ta resnica nagovarja tudi pare, ki so še vedno združeni, vendar se ne zavedajo vedno daru, ki ga imajo. Ravno “zvesti” ločenci so nam govorili o stiski, v kateri se znajdejo ponovno poročeni, in nas prosili, naj naredimo nekaj za pare v novi zvezi, ki so se odtrgali od Cerkve, ki pa bi želeli pomoč pri rasti v veri in pri njihovi starševski nalogi. Tudi njim želimo oznanjati: Bog te neizmerno ljubi.«