Zmaga nad slehernim virusom

Komentar je objavljen v majski reviji Novi svet. 

Majnik, najlepši mesec. Kolikokrat smo znali to ponoviti, tudi zapisati in njegovo lepoto žlahtiti s pesmijo in cvetjem. Vse smo namenili Materi vseh mater, Materi vseh nas, Materi človeštva.

Letos je majnik nekoliko drugačen. Res je kot vedno tudi tokrat posvečen Njej in materam, ko je prav, da spregovori srce. A je tudi res, da so letos premnoge matere po svetu zaskrbljene, prestrašene, objokane, potisnjene v bolečino, ki ji zlepa ni zdravila. Zavite v molk so same v svoji boli, kot je Marija za velikim petkom ostala sama, oropana vsega. Ostala je »sama s svojim sinom – mrtvim Bogom«, vzklikne Chiara Lubich. Skušam slediti tistemu njenemu trenutku. Kam se je zatekla tisti veliki petek, potem ko je bilo vse končano? Srce si ne da miru, ugiba. Sveto razglabljanje ga vodi v molitev. Kot mnogim pred mano misel v srcu utira pot in mi pravi, da se je pozno v noč, najbolj temno od vseh noči, prepojeno z grenkim pelinom, a napolnjeno z upanjem in pričakovanjem, napotila do Pilatove hiše. Od tam je sama v tihoti noči prehodila isto pot, ki jo je prejšnji dan vodila na Kalvarijo. Korak za korakom, da bi se v srcu noči še enkrat dotaknila pečata na skali, ki je zapirala grob mrtvega Sina. Sama, čisto sama. Kaj je doživljala? Tudi Chaira Lubich, karizmatična žena našega časa, letos je stoletnica njenega rojstva, si želi prodreti v to skrivnost, ko se sprašuje: Je v njeni duši »prepad tesnobe, ki ga ni mogoče napolniti, neskončna muka? Da, toda Marija stoji pokonci … Marija upa in veruje: če so drugi pozabili na Jezusove besede, s katerimi je za življenja naznanjal svojo smrt, a tudi vstajenje, jih ona ni nikoli pozabila. Te in vse druge besede je hranila v svojem srcu in o njih premišljevala (prim. Lk 2,51). Zato ne podleže bolečini: čaka.« In dočaka svetli dan vstajenja.

Velika noč je bila letos nenavadno drugačna, a kot vselej z istim sporočilom: »Kaj iščete živega med mrtvimi? Ni ga tukaj, temveč je bil obujen« (Lk 24,5–6). Tudi v tej stiski je z nami. Z nami, čeprav se zdi, da se je veliki teden podaljšal in da teža nagrobnega kamna še vedno pritiska k tlom in nas spremlja v mesec maj in mu jemlje čar.

Koliko časa bo še nad svetom “tihi teden” pandemije? Pride dan. Treba bo zavihati rokave, ne le toliko, da bi pridobili izgubljeni čas, marveč da ne izgubimo časa, ki nam je podarjen in ga živimo danes. Čas, ki je tu. Lahko so odvzete mnoge možnosti, a ostane ena: živeti, vsak trenutek globlje, živeti v novem bratstvu, ki prinaša navzočnost vstalega Kristusa med nas. On zmore prebiti še tako močne zidove, kakor je storil na prvo veliko noč. A potrebujemo drug drugega: vsaj dva, da On zaživi med nami. Če zmoremo s pogledom v to smer, bo dobro delo našemu srcu, v korist sveta. Velika sobota je mimo, a »ostanem ob osameli Mariji, ki je žalostna zaradi Sinove smrti, a polna upanja v njegovo vstajenje«,[1] v njegovo vstajenje med nami.

[1] Chiara Lubich, 24. marca 2002.