»Ravnokar sem mislil nate!«

Članek je objavljen v tiskani izdaji revije NOVI SVET.

V tisti “ravnokar”, ki danes ujame dimenzije večnosti, je naš pater Leopold znal vtisniti vso neposrednost, ko je sprejemal obiskovalce, a tudi nepričakovane romarje, ki so se obračali nanj. »Ravnokar mislimo nate,« zaživi povračilna misel in doživljanje, ko na straneh Novega sveta obujamo spomine in še naprej tkemo in utrjujemo vezi z njim.

Prav prek tega glasila čutimo posebno vez, ker smo z našo revijo dolga leta potovali skupaj in si bili blizu, ko nas s svojo nepogrešljivo taktirko mesec za mesecem povezuje, hrani in spodbuja. Pater Leopold je bil še na drug način povezan z njo, ko se ji je nekajkrat v letu pridružil z revijo “Edinost in karizme”, namenjeno redovnikom/redovnicam, ki si želijo vezi s karizmo Marijinega dela. Danes se je ta revija skupaj z drugo, namenjeno duhovnikom in bogoslovcem, zlila v Ekklesío. Tudi temu nastajanju je naš pater dal svoj neizpodbitni delež. Predvsem pa ga je dajal z življenjem. Že obogaten s karizmo asiškega ubožca, je znal prisluhniti in se odpreti tudi znamenjem novih časov. S sprejemanjem karizme edinosti je znal poiskati vez od začetkov drugega do začetkov tretjega tisočletja.

Vse je presenetil njegov nenadni odhod. Med nami je zaspal za vedno, in se prebudil v večnem dnevu, kamor je bilo zazrto njegovo oko in po katerem je hrepenelo njegovo srce. A pot, ki jo je prehodil, je posejana z mnogimi dragocenostmi. Na videz neznatne stvari, v resnici pa dejanja, ki premikajo svet. Polnih osemdeset je dočakal med nami in vsakokrat se je ob rojstnem dnevu, na 13. maj, hvaležno spomnil, da ta dan goduje fatimska Marija. Kaj šele pravi danes, ko je ob njej v nebesih, presrečen, da je prišla ponj na tako priljubljen dan, prvo soboto v mesecu? Pravzaprav je njegovo življenje teklo v znamenju Marije in se iz dneva v dan spreminjalo v njeno hvalnico. Naj se spomnimo dveh njenih najpomembnejših svetišč, koder je šla njegova pot: Sveta Gora in Brezje. K svetogorski Kraljici je prišel kot novomašnik, še neizkušen, a poln ognja. Zahtevna leta, ko so se romarji zatekali k Materi in v mladem patru zaslutili njen pogled. Po krajših postankih v Novi Gorici, Ljubljani, Novem mestu, Kamniku in Nazarjah je pristal na Brezjah. Skoraj ni mogel tega verjeti, kaj šele, da bo tam ostal do smrti. Vsekakor je otroško zaupal: »Marija, pravijo, da bom prišel k Tebi!« In v srcu je zaslutil Materin ljubeči odgovor: »Če boš tukaj, moraš biti tako majhen, kot je Jezus v mojih rokah!« Prikimal je Materi. In njegovo življenje je postalo potrditev tega.

Skromnost, pravzaprav majhnost p. Leopolda prihaja najbolj na dan v izraznosti jaslic. S skrivnostjo Betlehema je utripalo in živelo njegovo srce. »Jaslice so življenje mojega življenja,« je znal reči. »Duša jasličarja mora biti odprta za lepoto Boga.« S to dušo je sodeloval pri ustanovitvi muzeja jaslic na Brezjah, dolgo predsedoval društvu slovenskih jasličarjev, pisal v revijo Jaslice  in postal pravi apostol jaslic. V njih je videl »starodavno lekarno«, ki ima zdravilo za marsikatero rano, in »šolo življenja«, kjer se človek, sklonjen nad tisto majhnostjo, se uči biti resnično Človek, ker v tem odkrije »sinovski odnos z Bogom«.

Ob slovesu od p. Leopolda smo strmeč odkrili, da je bil »izjemen umetnik«. Ni slikal na platno, a znal je Milostno podobo prenesti v srca ljudi. Bil je duša živega rožnega venca, o čemer bi nam lahko spregovorili številni (preko 16.500) molivci … In tudi misijoni s čudeži spreobrnjenj k Bogu.

Naj rečemo besedo tudi o njegovi priljubljeni dejavnosti, Brezjanskih pogovorih. Vanje je zastavil vsega sebe, kakor je znal jemati resno vsako stvar, vsak podvig, predvsem vsako srečanje s človekom. Zanj je namreč živel, zanj je želel in hotel zastaviti vse. Na te “pogovore” je iz leta v leto vabil predavatelje in pričevalce, ki so spregovorili razumu in srcu. Sam se spominjam, kako sem prišel 2009 iz Loppiana. Povabljen je bil tudi sedaj že pokojni pisatelj in akademik Alojz Rebula. Skupen nastop je bil enkratni dogodek, resničen Božji dar.

Kaj vse bi še lahko rekli o našem Leopoldu? Najlepše bi bilo, ko bi zatrdili z njegovimi redovnimi brati,[1] da je bil »sončna pesem, ki s svojim življenjem hvali Najvišjega, bil je veselje prijaznosti, ogledalo ponižnosti, lilija čistosti, vzor ljubezni do bližnjega, čudovit pričevalec, podpora slabotnim, orodje Božjega miru, zgled molitve, trubadur Božje Matere, pesnik božiča in brat z velikim srcem«.

Hvala, naš dragi pater Leopold. Svojo zahvalo želimo vtkati v tvojo, ki se po Materi dotakne srca troedinega Boga, »da smem stopati s sv. Frančiškom od Greccia do La Verne« – od Betlehema do Kalvarije, od jaslic do Križa. Naj dodam še voščilo in prepričanje nas vseh: da te je na vrhu Kalvarije že obsijala zarja vstajenjskega jutra.

[1] Citati so vzeti iz nekrologa, ki ga je imel frančiškanski provincial p. Marjan Čuden ob slovesu.