Kako reševati konflikte?

Članek je objavljen v reviji Novi Svet, marec 2020.

Naše vsakdanje življenje je prepleteno z bolj ali manj zapletenimi trenutki notranjih ali medosebnih nasprotij. To so trenutki, ko rečemo: »Ne vem, kaj je najboljše«, »Čutim nasprotje med več notranjimi glasovi in zato ne vem, katerega naj poslušam«, »Nisem popolnoma prepričan da je to prava izbira«, »Počutim se nesprejetega in ne vem, kaj naj naredim«, »Rada bi ukrepala, a tega ne naredim«, »V tej situaciji se počutim prezrtega« itd.

To so stavki, ki smo jih zagotovo že večkrat izrekli ali poslušali, zato vemo, kaj želijo sporočiti. Včasih so lahko notranja nasprotja ovire pri sprejemanju odločitev ali pa beg pred določenimi situacijami, ki jih je treba rešiti. Ne samo to, gre za odločitve, ki so lahko v življenju težke in so včasih polne trpljenja.

Sposobnost obvladovanja nasprotij je povezana z zmožnostjo ustaviti se in razumeti dogajanje na več ravneh ter zmožnostjo predelave različnih notranjih vzgibov, ki se pogosto “soočijo” kot sile, ki si med seboj nasprotujejo. Za reševanje čustvenih nasprotij je treba vedeti, kako prisluhniti svojim čustvom in željam. Vsak človek ima drugačen odnos do tega področja. Na izkušnjo posameznika vplivajo njegove življenjske okoliščine. V resnici lahko obstaja veliko načinov reševanja nesoglasij. Pomembno je prisluhniti svojim občutkom in čustvom, živeti sedanji trenutek, razumeti, katere so te nasprotujoče si sile, vzgibi v nas in kaj nam želijo sporočiti.

Kadar je nesoglasje medosebno, ga lahko spremlja občutek neustreznosti. Občutek nemoči in sramu, ki lahko iz njega izvira, se poraja v nesomernih medosebnih odnosih, to je v situacijah, v katerih bi radi “zmagali”, pa ne morete, radi bi bili sprejeti, a namesto tega se počutite izključene, radi bi se otresli nadzora in moči drugih, toda namesto tega vas obvladujejo.

Z metodo transakcijske analize lahko ozavestimo slednje: »Nisem v redu, ti pa si v redu.« Občutek sramu, ki iz tega lahko izhaja, je posebno čustvo, ki velja za čustvo zavedanja, ker vključuje samo-sklicevanje (občutek odgovornosti). Psiholog Marco Battacchi ga je poimenoval medosebno čustvo, saj zahteva sklicevanje na samega sebe, a tudi na primerjavo z drugimi. V medosebnih nasprotjih je zato lahko koristno uporabiti filozofijo “OK-ja”, v kateri je zdravo eksistencialno stališče: »Jaz sem v redu in ti si tudi v redu.« Temelji na predpostavki o vrednosti vsake osebe, torej na resničnem sprejemanju samega sebe in drugih.

Če se vrnemo k notranjemu sporu, pa v vsakem nasprotju obstaja “praznina”, ki jo želimo zapolniti. Pogosto se gibljemo med čustvi in občutki, da bi našli ustrezno vedenje, da bi se izognili tej praznini. Izziv v tem primeru je, da se osredotočimo na konflikt, da ostanemo v njem. Nasprotje oživi vrsto dejavnikov, ki nujno prikliče tesnobo. Spoprijemanje z njo zahteva zmožnost njenega uravnavanja. Ne gre za načrtovanje prihodnosti, ampak za to, da smo v sedanjosti in iščemo dobre rešitve; najdemo naj odgovore, ki bi omogočali zdravo predelavo konflikta. Biti v sedanjosti tako, da se zavedamo čustev, izkušenj, občutkov, različnih nasprotujočih primerov in nato preidemo na delovanje, ki je s tem v skladu.

Konflikt je nekaj, česar ne moremo odpraviti, se pa lahko naučimo spoprijemati se z njim z vedno večjo spretnostjo. Vaja, s katero lahko začnemo, je zavedanje svojih potreb in prepoznavanje svojih čustev!