Ceu, skupni dom upanja

Članek je objavljen v mednarodni reviji EKKLESIA. V slovenščini je dostopen v 4. številki.

»Kadar sanja en človek, ostane samo pri sanjah, če pa sanja z drugimi, se sanje pričnejo uresničevati.« To je znamenita misel msgr. Helderja Camare, škofa v Recifu, ki je zaslovel zaradi svojega prizadevnega služenja ubogim. Stavek lahko povežemo z zgodbo, o kateri želimo spregovoriti.

Živimo v Fortalezi, prestolnici države Ceará (Brazilija), ki ima 2.500.000 prebivalcev. Mesto ima najvišjo stopnjo nasilja na nacionalni ravni, v katerem revščina, pomanjkljiva zdravstvena oskrba in nezadostna vzgoja povzročajo velike probleme družinam, ki so zaradi tega izpostavljene odvisnosti od drog in posledično padejo v izključenost iz družbe, prostitucijo, aids in socialno neravnovesje.

Družina Craveiro de Macedo je imela tukaj kmečko posestvo (imenovali so ga Uirapuru), kjer so pridelovali najboljše mleko v pokrajini. Posestvo, ki leži v središču mesta, meri 112 hektarjev. Njeni predstavniki so sanjali o tem, da bi bila ta zemlja na razpolago socialnim dejavnostim in bi tako pomagala revnim, zapornikom, zasvojenim z drogami, brezdomnim otrokom, bolnim in drugim obrobnim osebam. Želeli so, da se na tem posestvu ne bi nastanile samo katoliške, ampak tudi druge krščanske skupnosti in skupine, ki pripadajo drugim religijam. Freiu Hansu Staplu, ustanovitelju znane Kmetije upanja, ki se ukvarja z osvobajanjem mladih ljudi od mamil, so ponudili izvedbo omenjenega projekta, vendar se mu je posestvo zdelo preveliko in neprimerno za kmetijsko dejavnost in vzrejo živine, ker leži v središču mesta blizu stanovanjskih naselij. Zato je k temu projektu povabil še druga gibanja.

Karizme skupaj, za druge

Cerkev v Braziliji je z vso južnoameriško celino prehodila dolgo pot, da bi mogla učinkovito sodelovati pri reševanju socialnih problemov. Ob koncu 20. stoletja se niso po naključju pojavila številna gibanja in tovrstne pobude, na začetku 21. stoletja pa so vzniknile različna molitvena in evangelizacijska gibanja. Mnoga, ki so imela tako molitveni kot socialni značaj, so se porodila prav v Fortalezi, v enem najbolj katoliških mest v Braziliji. Tedaj ni bilo težko najti “pionirjev” kmetije, ki so jo imenovali Duhovni kondominij Uirapuru (akronim Ceu, beseda, ki v portugalščini pomeni nebesa).

Tako se je porodila zelo izvirna izkušnja sobivanja karizem “za” druge, ki je dala močno pričevanje živetega evangelija. Frei Hans si je posestvo zamislil kot »kraj, kjer bi ljudje mogli najti svoje mesto in upanje ter bi se vsi čutili kot doma, oziroma kot področje, kjer bi živeli bratstvo, ljubezen in bi bili vsi med seboj bratje«. Natančno to se sedaj tudi dogaja.

Ceu hoče postati prostor občestva, mesto, kjer ne gre prvenstveno za akcijo, ampak za odnose, sobivanje brez predsodkov in izključevanj. Prizadevajo si spodbujati vzdušje, ki omogoča srečanje z Bogom in bližnjim. Tam živeči najpogosteje govorijo prav o tem: »Sem prihajaš in ne moreš ničesar ponuditi, vsi pa te z odprtimi rokami sprejmejo in te spoštujejo. Ni pomembno, kako se počutiš. Si dobrodošel in ljubljen. Tukaj se dotikamo Boga.«

Različnost, ki ne vzbuja strahu

Molitev in živa ljubezen sta značilni za to posebno mestece, v katerem sobiva triindvajset karizem s svojimi značilnostmi. Na posestvu Ceu na različnost ne gledajo kot na grožnjo, ampak kot na bogastvo, ki ga morajo deliti z drugimi, kot povabilo na skupno pot pri iskanju resnice, ljubezni in pravičnosti. Tam ima sedež skupnost Pot (Camino), ki zapornikom odpira možnosti, da se vključijo v družbo. Okuženi z aidsom odkrivajo svoje prihodnje možnosti v skupini Vzhajajoče sonce. Deklice in mladostniki, ki so bili žrtve nasilja, spet dobivajo svoje dostojanstvo v Hiši sv. Monike. Med mladimi kdo odkrije čar kontemplacije na poti, ki jo ponujata karmel ali benediktinski samostan. Obstajajo združenja, ki sprejemajo otroke in jih vodijo k človeški formaciji in evangelizaciji in se tako povežejo tudi z njihovimi družinami. Združenje Nova obzorja se ukvarja z mladimi brezdomci, ki so žrtve mamil, prostitucije, alkoholizma in kriminala, medtem ko katoliška skupnost Šalom opravlja evangelizacijsko dejavnost in si prizadeva za njihov človeški razvoj prek dogodkov in aktivnosti.

Plod zadnjih pobud je ustanovitev hiše za sprejem ostarelih duhovnikov in klinike za kirurške posege pri osebah, ki imajo zajčjo ustnico. Med organizacijami, ki so prosile za sodelovanje in svoje mesto na posestvu Ceu, sta tudi fundacija za psihološko formacijo in združenje Pomoč Cerkvi, ki trpi, ki je navzoče v 138 državah in podpira na tisoče pastoralnih projektov.

Gibanje fokolarov, katerega karizma je edinost, je udeleženo pri vodenju kondominija. Deluje v administraciji, kjer se stekajo vse tam navzoče dejavnosti in jim pomaga, da bi se med seboj povezale v mrežo medsebojne ljubezni prek rednih vzgojnih srečanj ob besedi življenja.

Močna duhovnost in konkretno služenje

Pravno je Ceu kondominij (posestvo v solastništvu), ki nima namena ustvarjati dobiček in ga upravljajo s skupnega sodelovanjem. Vrednote, ki ga usmerjajo (varovanje dostojanstva osebe, bratstvo, medsebojno spoštovanje, zaupanje, prizadevanje za vključitev) terjajo močno duhovnost, ki temelji na življenju evangelija in odnosu z Bogom, ki se kaže v konkretnem služenju bližnjemu.

Odobritev za pridružitev skupnemu domu Ceu izdaja generalna skupščina, ki se zbere vsako leto v novembru, pred tem pa člani opravijo duhovne vaje. Organizacije, ki ji želijo pripadati, morajo jamčiti za resnost, učinkovitost lastnega dela, lastno vzdrževanje (iskanje sredstev za izvedljivost lastnih projektov v partnerstvu pri delu in donacijah posameznikov, sponzorjev, javnih in zasebnih organizacij).

Projekt je zaživel pred nekaj leti in se razvija. Vedno bolj se ustvarja odprtost tudi do celotne mestne skupnosti, ki se kaže v izgradnji športnega centra, tržnice, novih prostorov za sprejem družin, mladih in drugih, ki hočejo priti na posestvo Ceu.

Nedavno zgrajena cerkev je naravni kraj srečanja vseh. V Jezusu, navzočem v evharistiji, ki je vez edinosti, se krepi življenje prebivalcev kondominija ob prizadevanju za nastanek resnične skupnosti vseh skupnosti.

Hiša in šola občestvenosti

Seveda sobivanje na istem prostoru ni lahko za skupine, ki imajo velikokrat zelo različne naloge. Sanje, da bi živeli v skupnosti, kjer so navzoče različne karizme, je izziv, vendar lahko rečemo, da gre tukaj na posestvu Ceu za uspešen poskus.

Septembra 2013 je po obisku kondominija Ceu kardinal Rylko, tedanji predsednik Papeškega sveta za laike, zapisal: »Resnično sem lahko okusil  lepoto mnogih karizem, ki jih je Sveti Duh zbudil v Cerkvi današnjega časa in še posebej v Cerkvi v Braziliji. Pričevanje skupnosti z vidika poslanstva dobro izraža misijonarsko zavest novih karizem v Braziliji (gibanja in nove skupnosti). Name sta naredila velik vtis bogastvo in različnost pobud, ki so jih dale različne skupnosti. So velika znamenja upanja za Cerkev v Braziliji in na svetu. Upam, da boste lahko postali, kot je želel blaženi Janez Pavel II., “dom in šola občestvenosti”«.

Spominjamo se srečanja, ki je bilo 30. maja 1998 na trgu sv. Petra, ko je Janez Pavel II. prvič povabil gibanja in nove skupnosti, da bi se zbrala okrog naslednika sv. Petra. Ob tej priložnosti je po izjavi, da je za karizme prišla ura cerkvene zrelosti, papež Wojtila izrazil željo, da bi dale odločilni prispevek k uresničitvi Jezusovih sanj, »da bi bili vsi eno«. Tukaj na posestvu Ceu človek dobi vtis, da te sanje počasi vedno bolj postajajo resničnost.