Mozaik marec 2020

Anka Pucelj

Blaženi Lojze Grozde

Pesmi in proza

Družina, 2011, 280 str.

V knjigi, ki jo je uredil Anton Štrukelj, je zbranih 153 pesmi in 22 proznih besedil, kar priča za Grozdetovo vsestransko literarno nadarjenost. Poslanstvo, za katero je gorel, pa je bil apostolat, ki ga je živel kot voditelj Katoliške akcije. Kronal ga je z lastno krvjo in na slovenskem evharističnem  kongresu leta 2010 prejel zanj zmagoslavni venec. S svojimi visokimi ideali je čudovit zgled mladim. Papež Benedikt XVI. je o njem napisal: »Mladi mučenec je posebno častil evharistijo, ki je hranila njegovo vero, pripravljenost za žrtve za zveličanje duš.«

Pesmi v zbirki so razvrščene v naslednje skupine: domovinske, verske, Marijine, ljubezenske, pesmi o naravi in priložnostne. V nekaterih je izrazil katastrofo brezboštva (prim. priloženo pesem Sonet).

V govorih članom Katoliške akcije je med drugim povedal: »Kristus kliče mladim … čas je, da iz spanja vstanemo, da se borimo proti organiziranemu brezboštvu. Vse več je organizacij, ki delajo za en sam cilj: Pregnati z zemlje Boga! Hočemo na vsak način to preprečiti. Z Marijino pomočjo moramo najprej posvetiti sami sebe. Današnji svet rabi delavne svetnike.«

Zanimivi so njegovi opisi odhoda od doma, življenja v Ljubljani, prav tako zgodbe iz vaškega življenja, npr. o pogubnosti sporov med ljudmi, ki vodijo v tožbe na sodiščih.

Strašna zabloda je današnjih dni;
ljudje kot slepci težko hodijo
brez ciljev, cest v nejasnost blodijo,
zavrgli prave, ravne so poti.

Zavrgli Sonce, to luč vseh luči
in vse luči, ki k Njemu vodijo,
so obsodili se in še se sodijo
in lastna sodba jih v propast drevi.

Jaz pa bom stopil v sredo naših dni,
potegnil jim obvezo raz oči,
pokazal prave, ravne jim poti,

ki peljejo do vira vseh luči.
Zato planili bodo, vem, na mene,
a vendar me zato ljubezen žene.

Ana Pavlek

Pisateljica, publicistka, lektorka pri Družini

Matthew B. Crawford

Delo za dušo
Družina, 2019, 184 str.

Kako je mogoče, da nekdo zamenja dobro plačano delo izvršnega direktorja washingtonskega “možganskega trusta” z delom v popravljalnici motociklov? Prav to je namreč naredil avtor te knjige, Matthew Crawford, doktor politične filozofije, ki je tako svoje poslanstvo našel v ročnem delu. Zakaj je sprejel takšno odločitev, nam sproti odstira ob tem, ko se sprašuje, zakaj je začel v zadnjih desetletjih iz šolskih kurikulumov izginjati pouk o ročnih spretnostih, ko pa nam danes vendar kronično primanjkuje delovne sile v gradbeništvu, gostinstvu, bolnišnicah in še kje. Ko imamo kopico teoretikov, akademikov, premalo pa ročnih delavcev, ki dobesedno živijo od dela svojih rok (a je očitno njihovo delo nižje vrednoteno). Med prvimi je bil tudi sam, a ker se v dajanju neotipljivih nasvetov ni čutil koristnega družbi, je odprl delavnico in zdaj hoče rehabilitirati dober glas obrti kot dela, ki ga je vredno opravljati. Zakaj? Preprosto zato, ker s tem, da je uporabno, daje zadoščenje, zadovoljstvo; daje občutek napora in sposobnosti, je intelektualno privlačnejše, saj zahteva povezovanje rok in možganov; razvija občutek odgovornosti in solidarnosti, saj ni vseeno, kakšen izdelek daš od sebe. Ali pač?

Ko razmišlja o poindustrijski družbi in virtualnem svetu, ugotavlja, da se mnogi ljudje v takem svetu počutijo “izgubljene”, zato si (posebno tisti, ki delajo v pisarnah) najdejo nekaj oprijemljivega: naučijo se gojiti svojo zelenjavo, šivati svoja oblačila … S tem pa se v njih spremeni nekaj bistvenega: odnos – do hrane, do proizvodnje oblačil … do ljudi, narave. In takšno delo daje človeku ne le zadovoljstvo, marveč tudi smisel. Ker je bistvo človekovega bivanja odnos.

Če torej tudi vi slutite, da vam manjka stika s prvinskim, ročnim delom, se z avtorjem podajte v razvijanje izpolnjujočih ročnih spretnosti.

Janez Zupan

Muzikal

Od otroštva do posvetitve Chiare Lubich


Planina, januar 2020

Množice različnih obrazov mladih, tistih srednjih let in najstarejših so polnile parter in balkon dvorane Centra mariapoli v Planini in zdelo se je, da bo tokrat premajhna. Radovedno pričakovanje je polnilo ozračje in drobni klepeti so postajali vse tišji. Takrat pa je zadonelo. Ne zvoki trobent in fanfar, ne grmenje strele in groma, ampak ubrani glasovi družinskega zbora župnije Studeno, pod taktirko Mateje Magajna. Zbrane slavčke so spremljali inštrumentalisti – godalka, brenkalca, mojstrici črnobelih tipk, občasno pa je zvočno sliko dopolnjeval tudi sramežljivi saksofon.

»Tako močno je gledala Jezusa, da je omedlela!« Mala Silvia pred tabernakljem že čuti neizmerno veličino Boga in se, kljub temu da še ne razume, potaplja v skrivnost njegove daritve. Odgovor je prav tam, v daritvi. V podaritvi same sebe Njemu in vsemu človeštvu. V mladostniškem hrepenenju po nečem, kar še ni povsem odstrto, dobi odgovor: »Jaz bom tvoj učitelj.« In dobri Učitelj naprej razodene: »Bog me neizmerno ljubi! Bog te neizmerno ljubi!«

V prepletu dramskega besedila in petja je tudi vseh 38 sodelujočih priča tega navdušujočega sporočila. Pravi čudež so zbrani ustvarjalci, najmlajši, mamice in očki, župnik, ki so obiskovalcem prepevali najprej iz srca. Ker karizma edinosti je najprej Srce. Naša srca v Njegovem srcu. Skupaj za vedno.

Odmev hvaležnosti za Chiarin “da” je odpiral naša srca, da smo bili kljub manjšim tehničnim piskom ganjeni in prežarjeni s ponovnim sklepom: Želimo ljubiti še bolj.

Pin It on Pinterest

Share This