»Nikoli ne bom nehal biti«

Vse je večno,

kar nastane,

rojstvo je močnejše

od smrti,

vztrajnejše

od obupa in samote,

silnejše

od hrupa in greha,

slovesnejše

od zavrženosti.

Nikoli

ne bom nehal biti.

Nikoli.

Amen.

Edvard Kocbek

Bolj kot kdaj prej zvenijo v meni te besede našega Kocbeka. Živijo, močnejše od smrti. In me spremljajo na poti, ki se vztrajno bliža veliki noči. Letos je edinstvena. Nismo pričakovali takšne, zato se sprašujemo, kakšna bo v resnici. Tu je bojazen, da nam bo nekaj odvzeto. Morda lepi običaji cvetne nedelje z oljkami in butarami, ponekod v tekmovalni ustvarjalnosti; resnobnost velikega petka s sklonjenim poljubom Križanega in vstajenjske procesije, ki so krona vsemu?

Letošnji postni čas je spremenjen. Naenkrat je drugačen, neskončno bolj resen, zaskrbljujoč, z velikimi vprašaji in negotovostjo. Vsak dan v čakanju novic z edinstvenim pečatom zastrašujočega koronavirusa. In morda ne pomislimo na najbolj pomembno: življenje je tu in »živeti je smisel človeka«.[1] Da, živeti in ne životariti, živeti sedanji trenutek, ki je edini v mojih rokah. Samo tega imam v pesti, brez njega životarim in ne »živim«.

In ko Kosovel zazrt za mladeničem – morda za sabo ali za mano (v slehernem od nas se skriva nekaj mladosti!), pravi: »Šel je in mislil Njegove besede, / šel je in iskal do koca dni, / šel je in mislil Njegove rane, / senca je pala čez mlade oči.« Veliki petek z Njegovimi ranami, veliki petek, ki ni zatonil v žaru velikonočnega jutra in se letos na svojski način ponavlja v osrčju človeštva. Papež Frančišek nas opogumlja, da v nas vzbudijo sočutje Kristusove rane, navzoče v neštetih nedolžnih žrtvah vojn, v nasiljih nad življenjem – od še nerojenega do starčka, v različnih oblikah nasilja, vse do naravnih katastrof, krivične razdelitve dobrin, trgovine s človeškimi življenji, ki jo ustvarja neustavljiva žeja po dobičku, kar pomeni obliko idolatrije.[2]

Kam naj uprem oči v tej vsesplošni zmedi in stiski? Na pot štiridesetih dni letošnjega tako “temnega” posta posije luč Besede in mi jasno pokaže smer: od zbranosti v dneh puščave, ki pomagajo prodreti do lastnega jedra, do premoči nad zlim in vodijo k zazrtju v veličastvo Boga na gori Tabor. S tem žarom v srcu nemudoma k človeku, zaznamovanim z ranami telesa in duha: k Samarijanki, ki sedečemu ob vodnjaku postreže s požirkom vode, a On ji spremeni življenje; oči sleporojenega naenkrat zagledajo sonce, ki ga še nikoli niso gledale; in zmaga nad smrtjo prijatelja Lazarja, že štiri dni brez diha v grobu. Korak za korakom vedno bližje, da bi zajeli od te vode, se prepojili z lučjo in dali prostora življenju.

Pred nami je velika noč 2020. Povsem nova, nenavadna, a resnična, kot je resnična ljubezen Boga, ki nas napaja, in veličina življenja, ki ga On prinaša. Zanjo se je treba odločiti z umom in srcem. Če pa prisluhnem zavajajočemu glasu »očeta laži«, utegnem končati v prepadu nesmisla, doživeti pekel že na zemlji. Zato papež Frančišek vabi: »Upri pogled v razprostrte roke Križanega in mu dovoli, da te znova in znova odreši.«

[1] Srečko Kosovel.

[2] Prim. Poslanica papeža Frančiška za postni čas 2020.