Skupnosti, ki oznanjajo evangelij

Članek je objavljen v mednarodni reviji EKKLESIA. V slovenščini je objavljen v 4. številki letnik 2019.

Po mnogih krajih po Evropi se zmanšuje število duhovnih poklicev, po drugih delih sveta pa primanjkuje duhovnikov. Oboje nam nalaga dolžnost, da premislimo, kako je urejena naša pastorala. V zadnjih desetletjih smo se zatekali predvsem k strukturnim spremembam: ustvarjali smo pastoralne enote ali župnije, ki obsegajo široka področja. Danes pa jasneje vidimo, da je prvi izziv v tem, da celotna skupnost Cerkve pastoralno deluje. V zvezi s tem je pastoralno delovanje, ki ga je že pred štiridesetimi leti zasnoval škof Klaus Hemmerle v škofiji Aachen v Nemčiji, pastoralna spodbuda, ki nam še vedno lahko veliko pove.

Kaj lahko konkretno naredi pastir, škof ali župnik, da bi razvil pastoralo, ki ne bi neuspešno ponujala samo verskih uslug, ampak bi bila pristno oznanjevanje evangelija, ki bi vsakdanje življenje kristjanov spreminjalo v izkušnjo pristnega občestva kakor v prvih časih krščanstva? Tako se je spraševal Klaus Hemmerle, ko je leta 1975 postal škof v Aachnu, in to vprašanje ga je spremljalo ves čas njegovega škofovskega služenja, do njegove smrti leta 1994.

Kot mlad duhovnik je Hemmerle na mariapoliju leta 1958v Fieri di Primiero, poletnem srečanju Marijinega dela, izkusil preobrazujočo moč Božje besede, ki jo živimo v edinosti. Doživel jo je kot plamen, ki sežge vsako ozkosrčnost in nas odpre za Jezusovo navzočnost ter Božje kraljestvo. Na to odkritje je bil pripravljen zaradi svoje vzgoje v družini pa tudi zaradi študija, zato se je takoj zavedel, da ima duhovnost, ki je osredotočena na zapuščenega in vstalega Jezusa, v sebi moč, da prenovi Cerkev in tudi župnije.

Kasneje se je vključil v “duhovniški fokolar” in zgledno in zavzeto živel vse konkretne izraze v bratski skupnosti. To je bila dragocena izkušnja, da je “videl” preobrazujočo moč evangelija, ki ga živimo skupaj, in da je razumel, da se s tem odpira občestvena pot, ki je priložnost tudi za ljudi, ki iščejo Boga.

Božja beseda v občestvu med verniki in škofom

Ko je postal škof, je bilo za Hemmerleja nekaj naravnega, da je od prvega trenutka delil to gledanje s svojo škofijo. Tu je odlomek njegove prve pridige ob njegovem škofovskem posvečenju v aachenski stolnici:

Naredimo prostor Kristusu. On ni prinesel samega sebe, ni oznanjal sebe. Spodbujala ga je ena sama strast: da izpolni Očetovo voljo. Jezus je Očetov izraz, je njegova beseda. In ko je to, je tudi naša beseda, je izraz vseh nas /…/

V tem smislu razumem svojo nalogo: ne smem prinašati sebe, ne smem oznanjati sebe, ampak moram biti njegova beseda, živa in utelešena beseda evangelija, Božja beseda. In ljubiti, sprejemati in poslušati moram besedo skupnosti, besedo vsake posamezne osebe, ki jo srečam. Srce moram imeti prazno, da bi dal prostor Bogu, srce moram imeti prazno, da bi napravil prostor vsakemu možu in vsaki ženi, ki ju srečam. Vem, da je tvegano, če govorim tako. A taka je Jezusova mera in gorje mi, če te Jezusove mere ne bi sprejel za svojo. Vsi hočemo postati beseda za evangelij, beseda drug za drugega.

Po tem vabilu je škof prejel na stotine pisem, ki jih je pazljivo prebral. Tako se je začel globok dialog med verniki in škofom o Božji besedi. Hemmerle je začel redno pisati “prijateljem Božje besede”, govoril jim je o tem, kakšno spremembo doživlja on sam, ko jo živi. Hkrati se je začelo občestvo o Božji besedi tudi z drugimi škofi. Vse to je vplivalo na pastoralno prizadevanje v škofiji, ki mu jo je zaupal papež.

Postati skupnost na poti

Pravo presenečenje v škofiji pa je bilo pastirsko pismo za post leta 1989, ko je povabil ne samo posamezne osebe, ampak tudi skupnosti kot take, na pot duhovne prenove. Začel je tako: »Moje letošnje pastirsko pismo bo drugačno kot običajno. Ne bom jaz govoril vam, ampak vas prosim za besedo, za vaš nasvet.«

Da bi stopili na to pot, je vse povabil, naj si zastavijo naslednja vprašanja:

1. Kako lahko postanemo misijonarska skupnost? S tem mislim skupnost, v kateri drug z drugim delimo vero in o njej pričujemo tistim, ki jih ne doseže maša in nedeljska pridiga.
2. Kako je lahko vsaka skupnost skupnost v občestvu, v kateri mnogovrstne naloge dopolnjujejo druga drugo in ljudje ne pričakujejo vsega od duhovnika in njegovih uradnih pomočnikov?
3. Kako si lahko predstavljamo pot skupaj z drugimi skupnostmi, pot, na kateri delimo drug z drugim darove in naloge, življenje in službe, tudi duhovniško služenje?
4. Kako si lahko zamišljamo pozitivno uboštvo? Kje bi lahko začeli omejevati naša pričakovanja in naše navade v skupnosti?

Škof je sklenil: Zato vas prosim, da mi sporočite, katere so vaše skrbi, vaše upanje, izkušnje in nasveti. Pišite mi! Lahko to naredite sami ali po skupinah, neposredno meni ali po vaših skupnostih. Tako boste sodelovali pri tem, kar nam je kot odgovornost zaupano vsem: da s pomočjo pričevanja in z medsebojnim služenjem postanemo skupnost na poti, sredi katere je navzoč sam Gospod in jo vodi naproti prihodnosti.

Deset meril, da bi rasli

Tri leta po objavi pastirskega pisma in na osnovi tako pozitivnih kot negativnih izkušenj – lastnih in drugih, o katerih so mu poročali drugi – je škof Hemmerle to, kar se mu je zdelo pomembno, da bi učvrstil “pot v občestvu”, strnil v deset točk:

1. Od začetka do konca je naše merilo in oporna točka Jezusova vesela novica.
2. Po poti v občestvu lahko hodimo samo v celotni Cerkvi in z njo.
3. Način, kako razvijamo pot v občestvu, nosi značilen slog: evangeljski.
4. Sprava je pomembnejša od uspeha.
5. Odločili smo se, da bomo dajali prednost malim in odrinjenim.
6. Mnogovrstnost darov in služb v Cerkvi kakor tudi v pastorali ni zasilna rešitev, ampak dar.
7. V škofiji je mnogovrstna razčlenjenost: osem območij, ne osem škofij; sodelovanje med različnimi skupnostmi, čeprav vsaka ohranja svojo istovetnost.
8. Škofijska pot v občestvu je odprta mnogovrstnim živim celicam in skupinam, ki razvijajo svoje življenje in so hkrati vključene v celoto.
9. Za proces poti v občestvu v škofiji je bistvenega pomena odprtost za Cerkev v svetu in za štiri dialoge: dialog v Cerkvi, ekumenski dialog, dialog z drugimi verstvi, dialog z ljudmi drugih prepričanj.
10. Ker krščanstvo in Cerkev živita v diaspori – ta pojav se dramatično širi –, je naša glavna naloga novo in verodostojno pričevanje evangelija.

Verodostojnost in istovetnost sta povezani z edinostjo

Na enem od mnogih dni, ki jih je Hemmerle preživel s predstavniki celotnega pastoralnega območja, je lahko povzel luči in sadove pastoralnega načrta z naslednjimi besedami:

Vprašanja v zvezi z verodostojnostjo in tudi z istovetnostjo Cerkve in krščanstva so težka … A če ne ljubim župnije svojega soseda kot svojo, pomeni, da ne ljubim svoje župnije, kakor jo ljubi Jezus Kristus. In če sta zame zdravje in odrešenje drugega nekaj postranskega, ne hodim po Jezusovi poti. Za evangelij ni druge verodostojnosti, kakor je ta, da smo eno, kakor sta Oče in Sin eno. Biti eno ne pomeni samo, da soglašamo načelno, ampak tudi, da se sprejemamo, drug drugega podpiramo, hodimo skupaj: to je pogoj, da bi lahko bili Cerkev Jezusa Kristusa in kot taka tudi verodostojna Cerkev.

Klaus Hemmerle je bil sejalec, človek, ki svojega darovanja ni meril na temelju takojšnjega uspeha. Eden od njegovih darov je bil, da je bil razumljiv ne samo za univerzitetnega profesorja, ampak tudi za delavko, tako da so se ljudje različnega porekla odpirali za njegove poglede.

Škof Lehmann, predsednik Nemške škofovske konference, je ob pogrebu msgr. Hemmerleja rekel: »Kot mož neutrudnega dialoga je hotel krepiti občestvo s pomočjo novega zbliževanja med ljudmi, med župnijami, med združenji, ki kljub razlikam hodijo skupaj. Na tej poti v občestvu je vsak našel svoje mesto in svoje dostojanstvo; nihče ni bil pohojen, nihče žrtvovan. In prav na ta način je iz tega prišla nova poklicanost k pristnemu občestvu.«