Zgodba para, ki se je znašel v slepi ulici
Pripravila Mirjam Horzelenberg
»Zgodovina družine je podvržena krizam vseh vrst, ki so tudi del njene dramatične lepote.« Papež Frančišek to poudarja v spodbudi Radost ljubezni, ko navaja, da se krize iz točke brez povratka lahko spremenijo v priložnosti za pomembna obdobja rasti.
O tem pričujejo pari, ki so v zadnjih letih sodelovali v programu Po poti luči, projektu, ki je nastal leta 2009 v Loppianu in temelji na tednu bivanja, v katerem omejeno število parov, ki jih podpira usposobljena ekipa, stopa po poti ponovnega zbliževanja. Skupaj iščejo razloge, ki so privedli do medsebojne odtujitve, in iščejo poti do novih načinov povezanosti. Pomenljiva je ilustracija metodologije, ki je rezultat izkušenj, pridobljenih skupaj s pari-pomočniki, in strokovnjaki in se kaže v metafori “trinogega stolčka” (duhovnost, psihologija in avtobiografske pripovedi).
Srečanje ob 10. obletnici programa Po poti luči v Loppianu, mestecu Marijinega dela.
O svoji izkušnji sta spregovorila Aleksandra in Luka, par, ki spremlja in deli svoje izkušnje s sodelujočimi družinami.
»Ko sva se pred 29-imi leti poročila, sem sanjala o popolni družini, z odprtim in iskrenim odnosom z Lukom. Najina otroka, ki sta prišla v prvih letih poroke, sta vpila vso mojo energijo, medtem ko je Luka ves dan preživel v službi … « Aleksandra pripoveduje brez oklevanja in tehta vsako besedo, kot da išče tisto pravo, tisto, ki zmore izraziti njena globoka čustva in izkušnje, torej zgodbo o njeni poroki z Lukom in začetku njune krize. »Prepričana sem bila, da je moja edina naloga skrbeti zanj, za otroka, dom in se odreči vsemu, kar sem imela v sebi, svojim mislim in idejam, celo želji, da bi vse poglobljeno delila z njim. Zanemarjala sem razlike med nama in trudila sem se, da bi se čim bolj prilagodila njegovemu načinu bivanja in razmišljanja, saj sem v teh razlikah videla težave v odnosih, s katerimi se nisem znala spoprijeti. Tako sem se zavajala, da si globoko deliva svoje življenje. Vse do trenutka, ko se je grad iz papirja, ki sem ga postavila, sesul … Doživljala sem, da imam ob sebi človeka, ki ne ve, kaj živim, mene pa ni zanimalo več, kaj živi on. Vedno bolj sem se zapirala vase. Dokler nisem padla v depresijo in nato je šlo vse le navzdol.«
Kriza, pojasnjuje danes, je trenutek prehoda, in ne krivda. Če je ne zanikaš, če se z njo soočiš in ji posvetiš čas, lahko iz tega izide nekaj pozitivnega …
»Potrebovala sem nekoga, ki bi mi bil takrat ob strani, ki bi mi pomagal razumeti, kaj se z mano dogaja, a po mojem mnenju Luka tega ni mogel in ni hotel, počutila sem se daleč in nisem razumela, kaj doživljam. Hodila sva v nasprotnih smereh, različnim stvarem sva dajala prednost in tega nisem mogla sprejeti.«
Aleksandra na facebooku najde starega prijatelja, osebo, s katero ji uspe spregovoriti o vsem, ki jo globoko razume, ki ima enake potrebe, iste želje. Zaljubi se vanj in nekega dne sede na vlak in zbeži od doma.
»Mislil sem, da nama gre dobro, saj ko sem Aleksandri povedal, kaj hočem storiti, mi je vedno govorila, da se strinja,« predstavi Luka svoj pogled. »Ko sem bil zaposlen z novo službo, nisem opazil, da ji gre vse slabše. Dejstvo, da ne more povedati, kaj čuti, sem si razlagal kot njeno brezbrižnost za naju in najin odnos. Obsojal sem jo in se pritoževal Bogu ter se omejil na to, da vodim družino kot podjetje. Oba sva bila jezna, a nisva si znala tega povedati, zato sva kuhala mulo. Ko je odšla, je vse, za kar sem mislil, da sem zgradil v skoraj 25-ih letih zakona, izginilo. Toda zaradi svojega ponosa sem mislil, da nisem storil ničesar narobe in da je vsega kriva ona.«
Po nekaj dneh se Aleksandra vrne. Luka jo skuša sprejeti z vso ljubeznijo, ki jo premore, a ona ostaja hladna.
»Že kakšen mesec me je Aleksandra prosila, da bi sodelovala v programu Po poti luči,« se spominja Luka. »Nisem se strinjal, nisem videl potrebe. Prepričan sem bil, da imam prav, toda v tistem trenutku sem podvomil, da imam glede vsega prav, in odločil sem se, da poskusim znova. Poglobil sem se tudi v svoj odnos z Bogom, ki je bil zanjo tako pomemben. Po dolgem času sem šel k spovedi in premagal svoje predsodke do nje. Tako sem se odločil, da sledim njeni želji, in sem sprejel, da sodelujeva na tečaju.«
Toda sedaj Aleksandra ni več hotela iti. »Nisem vedela, kako naj mu to povem. Nepredstavljivo mi je bilo, da bi mu povedala, kaj hočem ali česa nočem. Prepričana sem bila, da me sploh ne bi poslušal. Torej, prispela sva na tečaj, ki se je že začel, z moje strani z namenom, da ugotoviva, ali sva lahko še skupaj.«
Nepričakovano sodelovanje v programu Po poti luči odpre špranjo za dialog med njima.
»S pomočjo drugih parov sva se spet začela pogovarjati. Povedala sva si stvari, ki si jih med seboj nisva nikoli pripovedovala. Spoznavanje parov, ki so bili kot midva, s podobnimi težavami, in jim je uspelo nadaljevati skupno potovanje, naju je osvobodilo, da sva si priznala, kaj nama ni šlo dobro, in odkrila sva, da obstaja možnost, da začneva znova. Tako sva se neke noči v tistem tednu pogovarjala več ur skupaj in si razkrila jezo, ki sva jo imela drug do drugega. V posteljo sva odšla brez besed in takrat se je zdelo, da je res vsega konec,« pravi Aleksandra.
Naslednji dan Luka vstane in vidi, da Aleksandre ni v postelji. Opazi jo, kako sedi na tleh, v kuhinji, v solzah.
»Tistega jutra, ko sem se pogovarjala z Rito (Rita Ventriglia, seksologinja, ki sodeluje pri programu), sem razumela, da so moje težave podobne težavam mnogih drugih ljudi in da bo, če ne govorim o tem, vse postalo le še težje,« se spominja Aleksandra. »Takrat se je nekaj spremenilo: položaj je bil enak, težave so bile enake, vendar sva začela gledati drug drugega z drugačnimi očmi. Znotraj sebe sem ugotovila, da če poskušam Luka videti tako, kot bi rada, da bi on videl mene, potem lahko odpustim tisto, kar so po mojem mnenju njegove pomanjkljivosti v odnosu do mene. Lahko sem začela znova in odkrila sem, da ga še vedno ljubim. Ni bil on kriv za vse, oba sva bila odgovorna za težave, v katerih sva se znašla. Njemu in sebi sem želela dati novo priložnost.«
»Med tečajem sva razumela, da pogosto vsak od nas prinese v odraslo življenje in s tem tudi v zakon rane, ki niso ozdravljene, in te otežujejo ter lahko uničijo tudi najlepše odnose. Iz prve roke sva izkusila, da se te rane ne zdravijo tako, da se pretvarjava, kot da je vse v redu in greva naprej za vsako ceno, temveč tako, da deliva lepe in najtežje trenutke z drugimi pari, ki se morda na svoji poti srečujejo vsak dan z enakimi težavami kot midva. Lahko si medsebojno pomagamo, pomembno je, da se pred težavami ne zapremo, ampak da smo pripravljeni vedno deliti tisto, kar imamo v sebi,« pripoveduje Luka.
In Aleksandra: »Ni bilo lahko. V mnogih trenutkih sem res mislila, da ne bom zmogla, nisem videla poti in nisem vedela, kam me bo pot vodila. Še vedno je zame naporno, da z Lukom delim to, kar imam v sebi, saj vem, da sva si pri mnogih stvareh različna, in to me plaši. Učim pa se, da lahko prav na naših razlikah zgradiva nekaj lepega. Poskušam torej, da me ne bi zaustavil strah, in povem, kar mislim ali si želim, ne da bi se omejila na to, da mu potrdim, in poskušam dati to, kar sem in kar imam v sebi, brez strahu pred njegovo presojo. V tem obdobju sva rasla skupaj in se učila ljubiti drug drugega na nov način. Končno se začenjava res spoznavati, z manj zidovi, z več svobode in resnice.«