Hvaležnost spodbuja dobro počutje

Chiara Spatola

Zaupali ste nam

Prevedla Mateja Barbarič

V družini ima občutek hvaležnosti veliko moč, saj lahko neguje in utrjuje odnose. Kako naj ga negujemo?

 

Hvaležnost je mogoče opredeliti na različne načine: kot čustveno reakcijo, ki jo človek doživi, ko dobi nekaj kot darilo, kot moralno vrlino, kot odnos do življenja ali drugih.

Nekateri strokovnjaki, kakor na primer Alex Wood, so preučevali hvaležnost in v svojo definicijo vključili ne le izvorni občutek, ki se sproži, ko nam drugi pomagajo, temveč tudi nagnjenost k osredotočenosti in vrednotenju tistega, kar je pomembno in vredno v življenju posameznika.

V skladu s temi raziskavami naj bi negovanje občutkov hvaležnosti ljudem pomagalo doseči boljšo raven telesnega in psihičnega počutja.

Preprost način, kako sprožiti občutke hvaležnosti, bi bil na primer opaziti in prešteti stvari, ki so se zgodile čez dan, za kar smo lahko hvaležni, za prejete blagoslove.

Študija, ki jo je koordiniral Jeffrey Froh na skupini najstnikov, je pokazala, da je tiste, ki so jim pomagali z nekaterimi vajami negovati in izražati hvaležnost, mogoče opredeliti kot bolj optimistične in z zadovoljivim telesnim počutjem.

Poleg teh znanstvenih dokazov, ki osvetljujejo nekatere učinke hvaležnosti, nas vsakdanje življenje in zgodbe mnogih ljudi učijo, kako pomembno je gojiti in izražati hvaležnost do vseh okoli nas.

 

V družini se navadno naučimo, da se zahvalimo, ko prejmemo kaj v dar ali na posodo. Redkeje pa se zgodi, da se drugemu zahvalimo za način, kako je ob nas, kako je z nami v polnosti delil skrbi ali se nam je kljub utrujenosti nasmehnil.

Poskusimo za trenutek pomisliti, koliko majhnih dejanj, prejetih ali podarjenih, v družini sprejemamo samoumevno in se jih sploh ne zavedamo. Vpeti v številne dejavnosti ali v reševanje težav se ne zavedamo, kako pomembni in “hranljivi” so ti darovi. V nas ostane neizražen občutek hvaležnosti.

Prav v družini, kjer se zdi pomoč samoumevna, se zgodi, da se ne zahvaljujemo drug drugemu. Težava pravzaprav ni toliko v tem, da bi nam bilo težko se zahvaliti, temveč v tem, da v sebi ne razvijemo občutka hvaležnosti, da bi se ta lahko “oglasil” sredi številnih drugih glasov v nas.

Hvaležnost je nenadomestljivo bogastvo ne le v družini, temveč tudi v celotni družbi. Kljub številnim poskusom, kakor poudarja italijanski ekonomist Luigino Bruni, niti denar ni nikoli zmogel izpodriniti hvaležnosti in postati njen nadomestek.

Zato odkrivajmo to neprecenljivo bogastvo, ki dobro dene tistim, ki ga prejmejo, a tudi in predvsem tistim, ki ga dajejo.

Hvaležnost doseže svojo polnost, ko nas vodi ne samo k temu, da se želimo zahvaliti tistemu, ki nam je kaj podaril, ampak tudi k temu, da se hočemo – ker so nahranili prejeti blagoslovi – nesebično darovati drugemu in tako pomnožiti “limfo” hvaležnosti.

Pin It on Pinterest

Share This