Se bo našlo zdravilo?

dr. Bojan Ravbar

Publicist, novinar, župnik župnije Marijinega oznanjenja Strunjan

Novice se širijo kot blisk. Ljudje so prilepljeni ob zaslonih. Koronavirus je že zahteval več kot tisoč žrtev. Po bolnišnicah ležijo desettisoči. Stvar ni ostala ukleščena v Vuhanu in niti ne samo znotraj Kitajske. »Bo pomladanska toplota premagala to pošast?« se je pred dnevi v dolgem pogovoru s Trumpom spraševal kitajski predsednik Ši, »bodo laboratoriji z novim cepivom odstranili nevarnost?« Znanstveniki so na delu kot še nikoli, vedoč, da za prve rezultate potrebujejo najmanj osemnajst mesecev. Edina gotovost za zdaj je število žrtev, ki je vsak dan večje, in marsikdo je prepričan, da bi lažje ukrotili teroristični napad. A kljub vsemu »bomo z združenimi močmi temu kos«, pravijo.

Ob teh in drugih podatkih, ki vsak dan vrejo na dan pri poročilih, sem se iznenada zavedel, da prav tisti večer praznujemo lurško Marijo. Papež Frančišek je s kratkim tvitom želel priti do vseh trpečih: »Devici Mariji, Zdravju bolnikov, zaupam vse tiste, ki jih pritiska teža bolezni, z njimi tudi njihove domače in osebje v zdravstvu. Vsem z ljubeznijo zagotavljam bližino svoje molitve.« Tisti “vse” in “vsem” me je prevzel, kot bi bil v tesnem sorodstvu z »naš« in »nam« v očenašu. Za to priložnost je napisal poslanico in jo namenil prav njim. Na začetku nekaj besed z odločnim “ne” evtanaziji, pomoči pri samomoru, naj bo stanje še tako težko. Jasno je tudi zagotovilo, da »Cerkev hoče vedno bolj postati “gostišče” usmiljenega Samarijana, Kristusa, dom, v katerem najdete njegovo milost, ki se izraža v bratstvu, v odprti sprejemljivosti, v tolažbi«. V poslanici tudi spomni, da »tistemu, ki živi v stiski zaradi svoje slabotnosti, trpljenja in krhkosti, Jezus ne nalaga predpisov, ampak mu nudi svoje usmiljenje, kar pomeni samega sebe kot zdravilo. On gleda ranjeno človeštvo. Njegove oči vidijo in zaznajo, ker zrejo v globino, ne begajo brezbrižno sem in tja, ampak se ustavijo in sprejmejo celotnega človeka, vsakogar v njegovem lastnem zdravstvenem stanju.«

Ko gledamo v oči nevarnosti, s katero nam preti koronavirus, ostanemo brez besed spričo drugih bolj nevarnih virusov. Predvsem egoizma, ki naš jaz postavlja v središče dogajanj; zatem porabništva in še marsičesa podobnega … S Frančiškom se lahko strinjamo, da ima virus porabništva svetovno razsežnost, je napad na vero in je prepogosto povzročitelj sovraštva. O tem je spregovoril skupnosti kristjanov iz Konga, ki živi v Rimu, in to označil kot »virus, ki napada vero v njeni korenini, ko človeka sili, naj veruje, da je življenje odvisno samo od tistega, kar ima. S tem pozabi na Boga, ki mu prihaja naproti in mu stoji ob strani … Živi iz stvari in sploh ne ve, čemu ima veliko dobrin, ko z njimi ne stori še več dobrega. Pohlepnost raste in drugi so mu vse bolj v oviro. Čuti se vedno bolj ogroženega, vedno bolj je nezadovoljen in jezen, v sebi in okrog sebe dviga nivo sovraštva.«

A že v starodavnosti je človeštvo poiskalo protistrup. Tako tudi Cerkev leto za letom spodbuja, naj bomo budni kakor stražar, ki je prepričan, da noč ne traja za vedno, da kmalu napoči dan. Zatorej post, budnost, odpreti se bratom, skupaj z njimi človeštvu naproti, da mu podarimo novo upanje.

Pin It on Pinterest

Share This