»Dečkov oče je takoj zavpil in rekel: “Verujem, pomagaj moji neveri!”«
(Mr 9,24)

Jezus v spremstvu apostolov potuje proti Jeruzalemu. Že jih je začel pripravljati na odločilno srečanje: verska oblast ga bo zavrnila, Rimljani pa ga bodo obsodili na smrt in križali, potem pa bo vstal od mrtvih.
To dejstvo Peter in drugi, ki hodijo za njim, težko sprejemajo, Markov evangelij pa nas spremlja pri postopnem odkrivanju Jezusovega poslanstva: s šibkostjo trpljenja bo dokončno odrešil človeštvo.
Med potjo Jezus srečuje mnogo ljudi in vsakemu se približa v njegovih potrebah. Tako ga vidimo, kako sprejme klic na pomoč nekega očeta, ki ga prosi, naj ozdravi njegovega sina v hudih težavah, verjetno je bil božjasten.
Zato da bi ga Jezus čudežno ozdravil, od očeta zahteva vero.

»Dečkov oče je takoj zavpil in rekel: “Verujem, pomagaj moji neveri!”«
Očetov odgovor, ki ga je zakričal pred množico, ki se je zbrala okoli Jezusa, je navidez protisloven. Ta mož – kakor pogosto tudi mi – doživlja šibkost vere, nesposobnost, da bi popolnoma zaupal Božji ljubezni, njegovemu načrtu sreče za vsakega od njegovih otrok.
Po drugi strani pa Bog človeku zaupa in ničesar ne izvrši brez njegovega sodelovanja, brez njegovega svobodnega “da”. Bog zahteva naš del, čeprav je majhen: želi, da v vesti prepoznamo njegov glas, mu zaupamo in tudi mi začnemo ljubiti.

»Dečkov oče je takoj zavpil in rekel: “Verujem, pomagaj moji neveri!”«
Velik del kulture, v katero smo vpeti, poveličuje nasilje v vseh njegovih oblikah kot zmagujoče orožje na poti do uspeha.
V evangeliju pa se pokaže nekaj prostislovnega: priznamo naj, da so naša šibkost, naše meje, naša krhkost izhodišče, da vzpostavimo odnos z Bogom in smo z njim udeleženi v največjem dosežku: vesoljnem bratstvu.
Jezus nas je v vsem svojem življenju učil logike služenja: da izbiramo zadnje mesto. To je najboljši položaj, da navidezni poraz spremenimo v zmago, ki ne bo sebična in bežna, temveč je bodo trajno deležni vsi.

»Dečkov oče je takoj zavpil in rekel: “Verujem, pomagaj moji neveri!”«
Vera je dar, za katarega moremo in moramo vztrajno prositi, da bi sodelovali z Bogom pri odpiranju poti upanja za mnoge.
Chiara Lubich je zapisala: 1»Verovati pomeni čutiti, da nas Bog gleda in ljubi, pomeni vedeti, da Bog vidi vse: vsako našo molitev, vsako besedo, vsak gib, vsak žalosten, vesel ali nepomemben dogodek, vsako bolezen, vse, vse, vse /…/ In če je Bog ljubezen, je popolno zaupanje vanj le logična posledica tega. To zaupanje nas navaja k temu, da se z njim pogosto pogovarjamo, mu govorimo o svojih stvareh, o svojih namenih in o svojih načrtih. Vsak od nas se lahko prepušča njegovi ljubezni in je prepričan, da ga bo Bog razumel, tolažil in mu pomagal /…/ “Gospod,” ga lahko prosimo, “daj, da bi ostal v tvoji ljubezni. Daj, da ne bi nikdar niti za trenutek živel, ne da bi čutil, ne da bi iz vere ali tudi iz izkušnje vedel, da me ljubiš, da nas ljubiš.” In potem ljubímo. Zaradi nenehne ljubezni bo naša vera postala čvrsta, zelo trdna. V Božjo ljubezen ne bomo le verovali, ampak bomo Boga otipljivo čutili v duši in videli, kako se okoli nas dogajajo “čudeži”.«

Letizia Magri

  1. Ch. Lubich, Beseda življenja za oktober 2004

Pin It on Pinterest

Share This