»Sprejeli so nas neverjetno ljubeznivo.«
(Prim. Apd 28,2)

 

Dvestošestinsedemdeset brodolomcev je doseglo obalo sredozemskega otoka, potem ko sta jih dva tedna nosila veter in morski tok. Bili so premočeni, izčrpani, prestrašeni, doživeli so nemoč spričo naravnih sil in gledali smrti v oči. Med njimi je bil ujetnik, ki je potoval v Rim, da bi mu sodil cesar.
Kronika ni novica današnjih dni, temveč pripoved o izkušnji apostola Pavla, ki so ga peljali v Rim, da bi svoje poslanstvo oznanjevalca evangelija kronal s pričevanjem mučeništva.
Pavla je podpirala njegova neomajna vera v Božjo previdnost in je kljub temu, da je bil sam zapornik, zmogel podpirati vse druge tovariše v nesreči, dokler niso pristali na obali Malte.
Tam so jim prišli naproti prebivalci, jih sprejeli ob velikem ognju in tudi kasneje skrbeli zanje. Konec zime, po približno treh mesecih, so jih oskrbeli z vsem potrebnim, da bi varno nadaljevali potovanje.

»Sprejeli so nas neverjetno ljubeznivo.«
Pavel in drugi brodolomci so izkusili, kako ljubeznivi, topli in konkretni so ljudje, ki jih še ni dosegla luč evangelija. Gostov niso sprejeli površno in neosebno, ampak so jim služili in pri tem niso imeli nikakršnih kulturnih, verskih ali družbenih predsodkov A za takšno ravnanje je nujno, da se ljudje vključijo tako osebno kot celotna skupnost.
Sposobnost, da sprejemamo drugega, je zapisana v DNK vsakega človeka, saj je bitje, v katero je vtisnjena podoba usmiljenega Očeta, tudi takrat, ko se krščanska vera še ni prižgala ali pa je oslabela. Ta zakon je zapisan v človeško srce, Božja beseda pa ga osvetli in poudari, že od Abrahama dalje,1vse dokler Jezus presenetljivo ne razkrije: »Tujec sem bil in ste me sprejeli.« 2
Gospod sam nam ponuja moč svoje milosti, da bi naša krhka volja dosegla polnost krščanske ljubezni.
S to izkušnjo nas Pavel tudi uči, naj zaupamo v poseg Božje previdnosti in prepoznamo in cenimo dobroto, ki nam jo je izkazala konkretna ljubezen mnogih, ki jih srečujemo na naši poti.

»Sprejeli so nas neverjetno ljubeznivo.«
Navedeno vrstico iz Apostolskih del so predlagali kristjani različnih cerkva na otoku Malta kot geslo za molitveno osmino za edinost kristjanov 2020.3
To so skupnosti, ki skupaj skrbijo za številne pobude v korist ubogih in priseljencev: razdeljujejo jim hrano, obleko in igrače za otroke, pripravljajo tečaje angleščine, da bi se tujci laže vključili v družbo. Želijo krepiti sposobnost sprejemanja, hkrati pa spodbujati občestvo med kristjani, ki pripadajo različnim cerkvam, da bi pričevali za isto vero.
Kako pa mi pričujemo bratom o Božji ljubezni? Kako prispevamo k snovanju zedinjenih družin, solidarnih mest, družbenih skupnosti, ki so res človeške? Chiara Lubich nam svetuje:
»Jezus nam je pokazal, da ljubiti pomeni sprejeti drugega takšnega, kakršen je, tako, kakor je On sprejel vsakogar od nas. Sprejeti drugega z njegovimi nazori, njegovimi zamislimi, njegovimi pomanjkljivostmi, njegovo različnostjo /…/ Moramo mu narediti prostor v sebi, tako da iz našega srca odstranimo vsak predsodek, obsodbo in nagonsko odklanjanje /…/ Nikoli ne damo Bogu tako velike slave kot tedaj, kadar se trudimo, da sprejmemo bližnjega, kajti tako polagamo temelje bratovske skupnosti, in nič drugega Bogu ne naredi tako velikega veselja kakor resnična edinost med ljudmi. Kakor vemo, edinost pritegne med nas Jezusovo navzočnost in njegova navzočnost prenovi vse. Približajmo se torej vsakemu bližnjemu z željo, da ga sprejmemo z vsem srcem, da bi nas prej ali slej z njim povezala medsebojna ljubezen.«4

Letizia Magri

  1. Prim. 1 Mz 18,1–16;
  2. Mt 25,35;
  3. Teden molitve za edinost kristjanov na severni polobli obhajajo vsako leto od 18. do 25. januarja, na južni polobli pa med vnebohodom in binkoštmi;
  4. Ch. Lubich, Beseda življenja za december 1986.

Pin It on Pinterest

Share This