»Dragoceni zaklad varuj z močjo Svetega Duha, ki prebiva v nas.« (2 Tim 1,14)

Apostol Pavel piše Timoteju, svojemi »sinu v veri«,1 s katerim je delil oznanjevanje evangelija in kateremu je zaupal efeško skupnost.
Ker Pavel čuti, da je blizu smrti, svojega učenca opogumlja pri zahtevni nalogi voditelja. Timotej je namreč prejel “dragoceni zaklad”, to je vsebino krščanske vere, kakor so jo prenesli apostoli, in nosi odgovornost, da jo zvesto izroča prihodnjim rodovom.
Za Pavla to pomeni, da varuje in razglaša prejeti dar in je pripravljen dati tudi življenje, zato da bi širil veselo novico, ki je evangelij.

»Dragoceni zaklad varuj z močjo Svetega Duha, ki prebiva v nas.«
Pavel in Timotej sta prejela Svetega Duha kot luč in poroštvo za svojo nenadomestljivo nalogo pastirjev in oznanjevalcev evangelija. Po njunem pričevanju in pričevanju njunih naslednikov je oznanilo evangelija prišlo tudi do nas.
Prav tako ima vsak kristjan v družbeni in verski skupnosti svoje “poslanstvo”: da gradi povezano družino, vzgaja mlade, se zavzema v politiki in na delu, skrbi za ranljive osebe, razsvetljuje kulturo in umetnost z evangeljsko modrostjo, ki jo uresničuje v življenju, posveča življenje Bogu, s tem da služi bratom.
Še več, po besedah papeža Frančiška mladim sta »vsak moški in vsaka ženska poslanstvo«.2 Katoliška cerkev je mesec oktober 2019 razglasila za “izredni misijonski mesec”. Tudi za nas je to lahko priložnost, da zavestno obnovimo odločitev, da bomo priče naše vere z odprtim srcem in evangeljsko ljubeznijo, ki poraja sprejemanje, srečevanje in dialog.3

»Dragoceni zaklad varuj z močjo Svetega Duha, ki prebiva v nas.«
Vsak kristjan je “tempelj” Svetega Duha, zaradi katerega lahko odkriva in varuje “dragocene zaklade”, ki so mu zaupani, da bi rasli in bi z njimi služil vsem. Prvi od teh “zakladov” je vera v Gospoda Jezusa. Kristjani jo moramo poživiti in hraniti z molitvijo, da bi jo potem lahko s pomočjo ljubezni prenašali na druge.
J. J., pred nedavnim posvečeni duhovnik, pripoveduje: »Zaupani so mi bili verniki velike katoliške cerkve v brazilskem velemestu. Družbeno okolje je zelo zahtevno in ljudje, ki jih srečujem, pogosto nimajo opredeljene verske istovetnosti: prihajajo k maši, obenem pa se udeležujejo tudi drugih starih tradicionalnih obredov. Vem, da je moja odgovornost v tem, da prenašam krščansko vero v zvestobi evangeliju, želim pa tudi, da bi se v župniji vsi čutili sprejeti. Pomislil sem: da bi ovrednotil kulturne korenine teh ljudi, bi bilo lahko obhajanje maše slovesnejše, če bi pri njem sodelovali glasbeni inštrumenti, značilni za njihovo kulturo. Izziv je zahteven, a vsi smo srečni: namesto da bi skupnost razdelil, nas to povezuje v tem, kar imamo skupnega: vero v Boga, ki nam prinaša veselje.«

»Dragoceni zaklad varuj z močjo Svetega Duha, ki prebiva v nas.«
Drug neprecenljivi zaklad, ki nam ga je dal Jezus sam, pa je njegova beseda, ki je Božja beseda.
»Ta tako velik dar pomeni za nas tudi veliko odgovornost /…/ Bog nam je dal svojo besedo zato, da bi obrodila sadove. Hoče, da bi zaradi našega življenja in našega ravnanja v svetu nastale globoke spremembe, ki jih beseda zmore povzročiti /…/ Kako bomo torej živeli besedo življenja tega meseca? Tako, da bomo ljubili Božjo besedo, jo skušali vedno bolje spoznati in zlasti uresničevati z vse večjo velikodušnostjo, tako da bo res postala osnovna hrana našega duhovnega življenja, naša notranja učiteljica, vodnica naše vesti, neuničljivi vir spoznanja za vse naše odločitve in za vsa naša dejanja /…/ V vesti posameznikov je veliko zmot in zmede, vse teži k relativizmu in nejasnosti. Če bomo živeli Božjo besedo, ne bomo le utrjeni zoper to veliko nevarnost, temveč bomo – kakor pravi Jezus (prim. Mt. 5,15–16) – postali prižgane svetilke, ki bodo s svojo lučjo pomagale tudi drugim, da se bodo pravilno usmerili in našli pravo pot.«

Letizia Magri

Pin It on Pinterest

Share This