»Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte.« (Mt 10,8)

»Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte.« (Mt 10,8)

V Matejevem evangeliju Jezus s temi besedami nagovarja svoje učence, svoje “poslance”. Osebno je srečal izgubljeno človeštvo, ki trpi in se mu je zasmililo.
Zato želi po apostolih pomnožiti svoje delo odrešenja, ozdravljenja in osvobajanja. Apostoli so se zbrali okoli Jezusa, poslušali so njegove besede in prejeli poslanstvo, ki je namen njihovega življenja. Na pot so se podali zato, da bi pričevali o Božji ljubezni do vsakega človeka.

»Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte.«
A kaj so prejeli “zastonj”, da morajo to dajati naprej?
Apostoli so ob Jezusovih besedah, dejanjih in izbirah ter ob zgledu vsega njegovega življenja izkusili Božje usmiljenje. Kljub svojim slabostim in omejenostim so prejeli novo postavo ljubezni in medsebojnega sprejemanja.
Predvsem pa so prejeli dar, ki ga hoče Bog dati vsem ljudem: podarja nam samega sebe, svoje spremstvo na življenjskih poteh, svojo luč za vse odločitve. Ti darovi nimajo cene in presegajo vse naše sposobnosti za povračilo, res so “zastonjski”.
Bog jih je dal apostolom in vsem kristjanom, da bi tudi mi postali kanali teh dobrin do vseh tistih, ki jih dan za dnem srečujejo.

»Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte.«
Chiara Lubich je oktobra 2006 zapisala: »Skozi ves evangelij nas Jezus vabi, naj dajemo: dajemo ubogim, tistemu, ki prosi, tistemu, ki želi posojilo; naj dajemo jesti tistemu, ki je lačen, plašč tistemu, ki prosi za obleko; naj dajemo zastonj … On sam je prvi dajal: zdravje bolnikom, odpuščanje grešnikom, življenje vsem nam. Nasproti sebičnemu nagonu po kopičenju postavlja velikodušnost; osredotočenju na lastne potrebe pozornost do drugega; kulturi posedovanja pa kulturo dajanja /…/ Beseda življenja tega meseca nam lahko pomaga, da ponovno odkrijemo vrednost vsakega svojega dejanja: od hišnih opravil, dela na polju ali v delavnici do reševanja uradnih zadev in pisanja šolskih nalog, kakor tudi odgovornosti na državljanskem, političnem in verskem področju. Vse lahko postane pozorno in skrbno služenje. Ljubezen nam bo omogočila nov pogled, da bomo zaslutili, kaj drugi potrebujejo, in jim ustvarjalno in velikodušno pomagali. In sadovi? Darovi bodo krožili, kajti ljubezen izzove ljubezen. Veselje se bo pomnožilo, ker je »večja sreča dajati kakor prejemati« (Apd 20,35).1
Prav kakor pripoveduje Vergence, deklica iz Konga: »Ko sem šla v šolo, sem bila zares lačna. Na poti sem srečala svojega strica, ki mi je dal denar, da si kupim sendvič, a malo naprej sem zagledala zelo revnega moža. Takoj sem pomislila, da bi denar dala njemu. Prijateljica, ki je bila z menoj, mi je rekla, naj mu ne dajem denarja, temveč naj mislim nase! A rekla sem si: Jaz bom dobila hrano jutri, kaj pa on? Zato sem denar za sendvič dala njemu in v srcu izkusila veliko veselje.«

»Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte.«
Po Jezusovi in evangeljski logiki vedno prejemamo zato, da bi delili, nikoli zato, da bi stvari kopičili zase. To je vabilo vsem nam, da se zavemo tistega, kar smo prejeli, moči, darove, sposobnosti, gmotne dobrine, in z vsem tem služimo drugim.
Ekonomist Luigino Bruni meni: »Zastonjskost je /…/ razsežnost, ki lahko spremlja katero koli dejanje. Zato zastonjskost ni “zastonj”, temveč pravo nasprotje tega: ni cena, enaka ničli, ampak neskončna cena, na katero lahko odgovorimo samo z drugim zastonjskim dejanjem.«2
Zastonjskost torej presega logiko trga, porabništva in individualizma, postajamo odprti za delitev, družbenost, bratstvo, za novo kulturo dajanja.
Izkušnja potrjuje, da je nesebična ljubezen pravi izziv, katerega sadovi so pozitivni in nepričakovani ter se kot oljni madež širijo tudi v družbo.
Tako se je zgodilo na Filipinih s spodbudo, ki se je začela leta 1983.
V tistem času so bile politične in družbene razmere v državi zelo težke in mnogi so si prizadevali za rešitev. Tudi skupina mladih se je odločila, da na izviren način prispeva k temu: odprli so omare in vzeli iz njih tisto, česar niso več potrebovali. Vse so prodali na tržnici za rabljene predmete ter tako zbrali manjšo vsoto denarja in iz nič vzpostavili socialno središče, imenovano Bukas Palad, ki v lokalnem jeziku pomeni “z odprtimi rokami”. Evangeljski stavek, ki jih je navdihnil: »Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte,« je postal geslo te pobude.
Temu prizadevanju so se s svojim nesebičnim poklicnim prispevkom pridružili nekateri zdravniki in mnogi drugi, ki so odprli srca, roke in vrata dómov.
Tako se je rodila in se razvila široka socialna akcija v prid revnim, ki še danes ponuja svoje usluge v raznih filipinskih mestih. A najpomembnejši cilj, ki so ga v tej letih dosegli in utrdili, je bil ta, da so prav tisti, ki jim je bil projekt namenjen, sami postali protagonisti lastnega osvobojenja.
Odkrili so namreč svoje osebno dostojanstvo in gradijo spoštljive in solidarne odnose. S svojim zgledom in prizadevanjem spremljajo mnoge druge, da premagajo revščino in sprejmejo odgovornost za novo življenje njih samih in svojih družin, svojih četrti, svojih skupnosti in celotnega sveta.3

Letizia Magri

  1. Ch. Lubich, Beseda življenja za oktober 2006, v: Novi svet 6/2003;
  2. prim. http://www.edc-online.org/it/pubblicazioni/articoli-di/luigino-bruni, v it.;
  3. http://bukaspaladfoundation.org/, v angl.

Pin It on Pinterest

Share This