Mozaik Maj 2019

Anka Pucelj

Anjo Klančar, mlado dekle, je zaznamovala družinska tragedija: oba starša sta si v razmiku nekaj let vzela življenje.

Anja Klančar

Ko izgubiš

Zgodba o prebolevanju samomora v družini

Družina, 2018, 104 str.

Deževna nedelja. Anja je šla k maši, mama je doma kuhala kosilo. Ob povratku ljudje pred hišo – mama je naredila samomor. V šoku je otrpnila; z očetom in bratom nakupijo za pogreb, pogrebščino … Še vedno ob določeni uri čaka mamo, ne more spati. Vse je bolečina, zlasti ob koncu tedna; ne umiri je prižiganje svečk. Težko gre v trgovino, v banko, ker jo vsi poznajo.

Po enem letu je usmerila energijo v dokončanje študija, diplomirala z najboljšo oceno in se šla z bratom in očetom zahvalit na Brezje ter proslavit skupaj s sosedi. Kasneje so ji večkrat olajšali stisko spovedi in pogovori z duhovnikom. Z očetom in bratom so šli tudi na družinsko terapijo. Vpisala se je na magistrski študij na Teološki fakulteti in ga zaključila z nalogo Primerjava procesa žalovanja po samomoru ali po naravni smrti. Vendar preizkušenj še ni bilo konec. Oče je bil srčni bolnik z vstavljeno novo zaklopko, po operaciji pa se je zapletlo z visoko temperaturo in drugimi nevšečnostmi. Po vrnitvi iz bolnišnice ga je Anja oskrbovala nekaj mesecev, nekega dne pa je tudi on naredil samomor.

O umiranju in smrti je svoje misli med drugimi prispeval doc. dr. Bogdan Dolenc. Poudarja, da je vera tista, ki daje človeku smisel in upanje,  ob smrti drugih pa naj bi se učili umirati. Sv. Terezija Deteta Jezusa je rekla: »Pome ne prihaja smrt, ampak Jezus.« Morda še nasvet, da ob takih tragičnih dogodkih, zlasti ko gre za smrti mladih, otrok, svojcem več pomeni stisk roke kot besede. Božjih poti ne razumemo – naproti pa nam prihaja tudi Cerkev s svojimi psalmi in spevi.

Anja Klančar
Ko izgubiš

Tatjana Božič

Med novejšimi izsledki raziskav Leonardovega dela je tudi za Slovence zanimiv podatek, da je med načrtovanjem obrambe Furlanije pred Turki s pomočjo nasipov in premičnih pregrad, s katerimi bi bilo mogoče zajeziti reke (tudi Vipavo in Sočo) ter poplaviti doline, hodil po Vipavskem in Posočju ter preučeval tok rek – ne le v strateške namene, temveč tudi v korist večjega sožitja med svetom voda in človekom.  

Leonardo da Vinci

2. Maja mineva 500 let, kar je umrl eden največjih umetnikov in znanstvenikov novega veka, Leonardo da Vinci. Rojen je bil blizu kraja Vinci v osrčju Toskane 15. aprila 1452, življenjska pot ga je nato peljala iz kraja slikarskega šolanja – Firenc – v različna italijanska mesta, v katerih je deloval kot slikar in projektant mnogih izumov ter prototipov naprav (vključno s helikopterjem, jadralnim letalom, podmornico, tankom …). Nazadnje je delal za francoskega kralja, in tako umrl v Franciji. Ta vsestranski genij je bil seveda v svojih vizijah daleč pred časom in le redke projekte so uresničili. Zanimivo je, da je svoje znanje črpal prvenstveno iz natančnega opazovanja narave (»mojstrici mojstrov«); formalne izobrazbe ni imel oz. jo je pridobival spotoma.

Sam je imel slikarstvo za najvišjo med človeškimi dejavnostmi, in tudi poznan je predvsem kot slikar, čeprav redkih ohranjenih slik – med njimi sta Mona Lisa v Parizu in freska Zadnja večerja v Milanu –, zato pa zapuščina vsebuje toliko več raznovrstnih zapisov, risb, načrtov, anatomskih študij …

Leonardo da Vinci
 

Janez Zupan

Morda največja pomanjkljivost, ki je skupino najbolj krasila v preteklosti, pa je okrnjeno domiselno grajenje skladb do zvočnega klimaksa, s čimer celota nekoliko izgubi svojo privlačnost. Še vedno pa je to svež in dovršen izdelek in z veseljem bomo Snarky Puppy v živo preverili junija v Križankah.

Snarky Puppy 

Immigrance
(GroundUP Music, 2019)

Ameriška skupina Snarky Puppy je trenutno ena najbolj inovativnih in vročih zasedb v sodobnemu jazzu, konkretneje jazz fusionu. Gre za glasbeno zvrst, v kateri se osnovni jazzovski glasbeni izraz prepleta z drugimi žanri, kot so rock, funk, blues in soul. Snarky Puppy je ustanovil skladatelj in basist Michael League, v njej pa so sodelovali – zasedba se namreč spreminja – velikani jazzovske scene, npr. Cory Henry in Jamison Ross. Skupina je za svoje delovanje dobila več priznanj, med njimi kar tri nagrade grammy, ki veljajo za oskarje glasbene industrije.

Novo izdani album Immigrance (po treh letih premora) pretežno nadaljuje tradicijo njihove bogate diskografije, s pomembno razliko. Kot pravi sam Michael, s staranjem zasedbe, ki trenutno šteje kar 19 glasbenikov, prihajajo bolj v ospredje nalezljivi in melodični gruvi, počasi pa se odpovedujejo tistim velikim trenutkom razkazovanja svojih tehničnih spretnosti in solaž. Skratka, postajajo še bolj homogena skupina z manj individualnimi izleti po notnih lestvicah. Po eni strani je to, sploh za tako veliko skupino glasbenikov,  zrelostni napredek, po drugi strani pa ravno solistični vložki skupino delajo še bolj zanimivo. Seveda je takih trenutkov še vedno kar nekaj, v skladbi ‘Even Us’ čudovita trobenta, ki povsem začara, v skladbi ‘Bigly Strictness’ pa to vlogo primerno prevzamejo klaviaturisti. Glasba je sicer zelo raznolika, od kompozicij z umirjenimi dolgimi pasažami in atmosferičnimi podlagami, ki se nenadoma spremenijo v divjo krajino ravno prav nasičene pestrosti tolkal, pihal, kitar, violine in sintetizatorjev, do umetnin, ki se takoj divje razbohotijo ter le občasno pustijo prostor za kakšno nežno pasažo.

Snarky Puppy
Immigrance

Pin It on Pinterest

Share This