S Sinode mladih prihaja nova metoda

Émile Abou-Chaar – Antonio Bergamo

Začeti procese, ki naj bi oblikovali ljudstvo, dajati prednost dejanjem, ki porajajo nove dinamizme v Cerkvi in družbi, spreminjati prostore in obroče verige v stalnem porastu (prim. Veselje evangelija – EG 222–225), so pastoralne smernice, ki jih papež Frančišek predlaga vse od začetka svoje petrinske službe. Načini, s katerimi se je pripravljala sinoda o mladih, so bili vzorčna aktualizacija. Osvetljuje nam jih mladi Libanonec, ki je v imenu Maronitske cerkve sodeloval na predsinodalnem srečanju, in docent teološke fakultete v Puglii.

Članek je objavljen v mednarodni reviji EKKLESIA. V slovenščini je dostopen samo na spletu.

Émile Abou-Chaar o izkušnji predsinodalne skupščine. Bilo je v sredo, 14. februarja 2018, ko sem prejel klic msgr. Toufica Bou-Hadirja, ki mi je predlagal, da bi sodeloval na predsinodalnem srečanju v Rimu od 19. do 24. marca 2018 v predstavništvu mladih maronitov iz Libanona in z vsega sveta. Naslednji teden se je oblikovala skupina mladih iz patriarhovega urada za pastoralo mladih, da bi skupaj pripravili to srečanje in razpravljali o aktualnem položaju mladih in o prihodnjih načrtih.

Na srečanju v Rimu je sodelovalo 350 mladih: iz Katoliške cerkve, Pravoslavne, Anglikanske, Protestantske pa tudi iz drugih verstev in neverujoči, ki so prihajali iz petih celin, da bi potrdili dejstvo, naj bi to bila zares sinoda “mladih” oziroma za vse mlade, ne glede na to, kakšni so njihovo versko prepričanje, pripadnost ali narodnost. Iz Libanona je prišlo pet oseb: Karnig Panossian, Roy Jreich, Tony Tahan, Dalia Al-Mokdad in jaz, za mlade armenske katoličane, grško-melkitske katoličane, sirske katoličane, muslimane in maronite.

»To je Cerkev, kakršno pričakujemo!«

Predsinodalno srečanje se je pričelo v ponedeljek, 19. marca, s pogovorom med papežem Frančiškom in mladimi. V svojem nagovoru nam je papež rekel, da je naš prispevek nepogrešljiv za pripravo sinode, če upoštevamo, da dobri Bog v težkih trenutkih uporabi za napredovanje zgodovine prav mlade. Prav tako je dejal, da hoče, da bi bilo to srečanje znamenje za nekaj velikega: željo Cerkve, da bi poslušala vse mlade, ne izključujoč nikogar, in zato nas je prosil, naj govorimo pogumno, brez strahu, da povemo to, kar čutimo in poslušamo v ponižnosti. To je bilo enkratno srečanje. Zares sem čutil navzočnost “očeta”, ki se daruje, da bi poslušal mlade, in hoče, da bi vsa Cerkev našla nujne pripomočke, da bi šla naproti izzivom mladih. To je Cerkev, kakršno pričakujemo.

V naslednjih dneh smo se porazdelili v jezikovne skupine, da bi odgovorili na petnajst vprašanj, ki so bila porazdeljena v tri podteme: izzivi in priložnosti mladih v današnjem svetu, vera, poklicanost, razločevanje in spremljanje ter končno vzgojna in pastoralna dejavnost Cerkve. Bilo je dvajset skupin na kraju samem in šest na facebooku. Vsaka skupina je izdelala poročilo in ga predstavila odboru za prevajanje in redakcijo.

Osebno sem bil član francoske jezikovne skupine, ki je združevala mlade iz Evrope, Afrike in z Bližnjega vzhoda. Zelo so se me dotaknila pričevanja članov skupin, še posebej ustvarjalnost Afričanov, kako so si zamislili novo metodo, da bi napravili krajevno Cerkev bolj privlačno, in velika vera Evropejcev in pripadnost, na katero se sklicujejo v odnosu do svojih skupnosti, ne glede na laicizem v njihovih deželah.

To me je pripeljalo do ugotovitve, da se tudi mi mladi maroniti iz Libanona spopadamo s specifičnimi izzivi in oportunizmom. Hočemo igrati vlogo, ki je aktivna in gre proti toku, in graditi predvsem skupne točke z našimi brati različnih ver in političnih pripadnosti, da bi vedno bolj združevali moči in prispevali,  da pride v naših razlikah na dan pozitivno. S pomočjo sinode bomo tako zgradili civilizacijo jutrišnjega dne, civilizacijo ljubezni.

V redakcijskem in prevajalskem odboru, katerega del sem bil, smo povzeli poročila šestindvajsetih skupin in pripravili eno samo. Med vsem delom je vladala prijateljska atmosfera. Dvakrat smo pregledali rezultat na plenumu, preden smo predstavili tretjo in zadnjo verzijo papežu Frančišku pri maši na cvetno nedeljo. Na ta način so vsi sodelovali pri sklepni redakciji, kot je zahteval papež in vztrajal, da mora naš glas biti slišan takšen, kot je.

Poziv, da bi bili vedno protagonisti spremembe

Da sklenem: mislim, da je bila sinoda mladih zgodovinski dogodek ne le za Cerkev, ampak tudi za ves svet. Papeževo hotenje, da bi sinodo pripravili mladi, je nov pristop v odnosu z nami. Zares ganljivo je bilo čutiti Cerkev tako blizu mladim, tudi neverujočim. Zame je bila izredna izkušnja videti to bogastvo v srečanju z mladimi vsega sveta, izziv, da izidem iz svoje škofijske in župnijske pripadnosti, da bi govoril v imenu vseh mladih maronitov.

Ko sem zapuščal Rim, sem bil prepričan, da bo ta izkušnja za vedno ostala vklesana v mojem duhovnem življenju in da jo bom podelil z mladimi iz moje župnije svetega Elija v Ain Aaru in z vsemi mladimi iz maronitske škofije Antelia, kjer koordiniram odbor za mlade. Zares čutim, da je dobri Bog aktivno deloval v pripravi te sinode; on hoče nekaj za nas, želi nam biti blizu po svoji Cerkvi. Čas je, da mu pustimo delovati. On nas je poklical, nas mlade z vsega sveta, iz škofij, iz župnij in iz gibanj, da bi nas zedinil in pomagal škofom, da bi prenovili obraz Cerkve, da bi bila mlada, sveža, gostoljubna, ponižna, poštena in vesela.

Skratka: to je klic Boga, da bi bili protagonisti sprememb v njegovi Cerkvi.

Tri ključne besede skupne hoje

Antonio Bergamo, teološki profesor, ponuja prispevek za razmišljanje. Kako aktivirati porajajoča se in sinodalna pota? Verjetno ne obstajajo priročniki, a izkušnja predsinodalne skupščine z mladimi nam ponuja zgled.

Sinoda je, kot vemo, izvirno grška beseda, oblikovana iz sestavljenih terminov syn (= s, z) in odos (= cesta), zatorej vsebuje dinamičen in odnosen pomen, kar izraža »hoditi skupaj k nekomu«. Jasno je, da so načini hoje z nekom različni: hodiš lahko raztreseno, kadar si ves pogreznjen vase, ne da bi opazil tistega, ki je poleg tebe; naglo hodi tisti, ki bi rad prispel kmalu, a je kratke sape in se mora zato ustaviti veliko prej, preden dospe do cilja; negotovo hodi oni, ki ne vidi dobro, kam naj postavi svoje korake, in se zato zaustavi ali ostane na robu ceste. Lahko bi navedli mnogo primerov.

Instrumentum laboris (delovni dokument) sinode o mladih že na začetku osvetli, kako je to “potovati skupaj” sonaravno z biti Cerkev, tako da predlaga v uvodu evangeljsko podobo dveh žalostnih učencev, ki se vračata iz Jeruzalema (prim. Lk 24,13–53): srečata neznanca, ki se jima bo razkril kot križani in vstali Učitelj. Med potjo posluša doživetje dveh popotnikov, nato pa ju pouči o tem, kar Sveto pismo poroča o njem in tako razsvetli njun obraz z lučjo velike noči. Ko končno razlomi kruh v gostišču v Emavsu, odkrijeta oba, katerih oči so se odprle ob pristni resničnosti, novo stališče, ki ju napravi za oznanjevalca tistega, kar sta mogla videti in zaradi česar je njuno srce gorelo na poti. V tej pripovedi je opisan dogodek in istočasno tudi praksa za začetek procesov, ki bodo v ritmu sinodalnosti.

Pin It on Pinterest

Share This