Cerkev družina in male krščanske skupnosti

Članek je objavljen v mednarodni reviji EKKLESIA. V slovenščini je dostopen samo na spletu.

Župnija Svete družine na severnem obrobju Budžumbure, glavnega mesta Burundija, šteje več kot sto petdeset tisoč prebivalcev, med katerimi je osemdeset tisoč katoličanov. Tu, kjer je veliko revščine, se še danes poznajo sledovi vojne iz leta 1993, ki je prizadela prebivalstvo. Mnogi prihajajo s podeželja v mesto iskat boljšega življenja.

Seveda ni vse črno. Veliko vernikov obiskuje cerkev. Vsako nedeljo imamo Božjo službo kar petindvajsetkrat. Ker duhovniki ne morejo dospeti povsod, vodijo bogoslužja Božje besede katehisti.

Smo pa v nevarnosti, da postanemo, sociološko gledano, “Cerkev množice”. Če imamo toliko vernikov, ki pridejo k maši in prejemajo zakramente, še ne pomeni, da se že samo po sebi čutimo kot družina. Seveda sledimo temu, kar je s strani Cerkve priporočeno za oblikovanje bogoslužja, a ljudje so med seboj odtujeni, ni duha pravega krščanskega občestva.

Oblikovati izkušnjo skupnosti

Ko sem leta 2009 prišel v to župnijo, sem se spraševal, kako naj uresničujem Cerkev kot občestvo. Z župnijskim pastoralnim svetom smo se ravnali po smernicah posinodalne spodbude Cerkev v Afriki, ki pravi: »Cerkev kot družina lahko zaživi v vsej polnosti, če se razveji v manjša občestva, kjer so možni osebni človeški odnosi. Značilnosti takšnih skupnosti je sinoda povzela takole: naj bodo to kraji, kjer bo poskrbljeno najprej za lastno evangelizacijo, da bodo potem ponesli veselo novico drugim; naj bodo zato kraji molitve in poslušanja Božje besede, kraji osveščanja samih članov, uvajanja v cerkveno življenje, kraji razmišljanja v luči evangelija o različnih človeških vprašanjih« (št. 89).

V luči teh smernic za Cerkev v Afriki smo videli, da je edina možnost živeti in izkusiti skupnost med kristjani, če vzpostavimo male skupine, sestavljene iz vernih oseb, ki živijo v isti soseski. Odbor osmih župljanov, med katerimi sta dva od mladih, povezuje dvajset do štirideset družin, ki pomagajo v župniji. Vsaka skupina se sreča enkrat na teden. Najprej molijo, nato prisluhnejo Božji besedi in si izmenjajo izkušnje, kako se spopadajo z izzivi življenja.

Kraji dialoga in odkrivanja bratov

Danes šteje župnija Kinama 105 skupin. V deželi, ki je ranjena od ponavljajočih se vojn, so kraj srečevanja in sprave. Kraj, kjer odkrivaš brate. V majhnih skupinah govorijo o vsem, o življenju v Cerkvi, o evangelizaciji, o življenju po družinah itd. So odprt kraj tudi za stike s kristjani drugih cerkva in z različnimi duhovnimi gibanji. V malih skupnostih so namreč navzoči člani raznoterih gibanj in karizem. Vsi, ki živijo in molijo skupaj, se poznajo in se spoštujejo. Gre za dialog življenja. Cerkve brez malih skupnosti danes ni.

Gre tudi za konkretno pomoč, saj si kristjani med seboj obojestransko delijo dobrine. Področje je zelo revno – kakor sicer vsa dežela, ki je zapletena v politično krizo že leta in leta – a člani skupnosti si pogosto medsebojno pomagajo.

Tako je veliko lažje in bolj preprosto pristopiti k tistemu, ki je v stiski, saj je majhna skupnost pogosto tista, ki odkriva in sporoča večji cerkveni skupnosti, kdo je potreben pomoči.

Ena od izkušenj v malih skupinah je tudi izvajanje programa SILC (Savings and Internal Lending Communities – Skupnost notranjih prihrankov in kreditov). Člani skupine dajo v skupnost lastne prihranke in tisti, ki so v potrebi, lahko dobijo od te skupnosti posojilo. Vračajo ga na način, ki je določen po programu. S temi projekti pomoči s kreditom in z izobraževanjem se razvija solidarnost in premaguje revščina.

V župniji odbor, ki ga sestavlja nekaj laikov z duhovnikom, spremlja male skupine pri vzgoji odgovornih in skrbi vse leto za izobraževalni program.

Odrasli člani Cerkve: sodelujoči in zavzeti

Mnogo je sadov. Po eni strani ugotavljamo duhovno rast. Kristjani se prepoznavajo kot odrasli člani Cerkve, se vključujejo, sodelujejo in so zavzeti. Po drugi strani ta program evangelizacije omogoča oblikovanje in skupnost. Male krščanske skupine skrbijo v cerkvi za čistočo, red in varnost. Za duhovnike pripravljajo hrano, ker so razumeli, da so oni v službi vseh.

V malih skupinah se mnogi pari, ki že živijo skupaj, odločijo za cerkveno poroko. Nekaterim, ki se ločujejo, pomagajo rešiti njihov zakon.

Sodelujemo tudi s škofijsko komisijo Pravičnost in mir, ki ima izpostavo na krajevni ravni. Ta komisija pogosto pomaga najti rešitve za sprte strani, poskuša poravnavati spore, preden gre zadeva na sodišče. Na ta način se ljudje izognejo dolgim in mučnim postopkom, ki veliko stanejo.

Seveda ne gre vse gladko. Pastoralno delo z majhnimi krščanskimi skupinami je namreč zahtevno. Treba jih je redno obiskovati, potrpežljivo spremljati, deliti z njimi veselje in bolečine. Sadovi pa poplačajo trud, saj se vsakdo čuti vključenega v skupnost in kot ud Cerkve.

V okolju, ki se imenuje Afrika, kjer sta družina in skupnost način – da ne rečem edini način – kako živi družba, je veliki cilj odkrivati Cerkev kot družino, kar pa bo verjetno v prihodnosti pomembno tudi za celino (Evropo).

Papež Janez Pavel II je želel, da bi se v malih krščanskih skupnostih zavzemali »živeti Kristusovo ljubezen do vseh, ki presega pregrade naravne složnosti klanov, plemen ali drugih interesnih skupin«.

Zdi se, da se danes to že uresničuje …

Prevedel Jože Stržaj