Luč karizme Cerkev

Fabio Ciardi

Kristus, razprostrt skozi stoletja; prekrasen vrt, v katerem cvetijo Božje besede.

Tišina, mir, čarobna narava v Dolomitih so daleč v spominu. Chiara je že nekaj mesecev v Rimu, kjer prevladujejo hrup mesta, gradbišča povojne obnove, prihod novih priseljencev. Toda razodetje, kontemplacija in izkušnja vedno novih resničnosti nebes niso vezane na prostor ali na okoliščine. So Božji dar, dar, ki je povsod. Tudi v Rimu Božja luč še naprej razsvetljuje Chiarin um in njeno življenje.

V njenih beležkah iz srede decembra se pojavita učitelja mistične teologije Jean Jacques Olier (1608–1657) in Adolphe Tanquerey (1854–1932), katerih dela bere. Do tedaj se je zdelo, da je edini učitelj Jezus, Ženin, in njegov Sveti Duh. Kako, da se zdaj pojavita ta dva avtorja? V tistem obdobju najdemo okrog nje profesorje in poznavalce duhovnosti, ki so njeni sodobniki. Med temi so Gabriele Roschini (1900–1977), Giovanni Battista Tomasi (1866–1954), Leone Veuthey (1896–1974). Morda so ji oni položili v roke priročnike mistične teologije. Kakor bi Chiara čutila potrebo po primerjanju izkušnje, ki jo je živela, s cerkvenim izročilom, da bi v njej odkrila tako nadaljevanje kot novost. Sama hoče začeti razmišljati o Luči, ki jo že mesece dolgo razsvetljuje, saj se zaveda njenega pomena za nauk in njeno cerkvenost: razume, da je to, kar doživlja, za vso Cerkev.

Vendar se ji zdijo neprimerni pripomočki, ki jih ima na razpolago. Zaveda se neprimernosti šolskih priročnikov za tako globoko in novo izkušnjo, zato išče drugje. Kljub omejenostim zaradi premajhne izbire virov in kritičnih študij išče odnos z velikimi mistiki. Tako začne pogovor z Angelo Folinjsko, Terezijo Avilsko, Janezom od Križa. Frančišek in Klara Asiška sta ji s Katarino Siensko že nekaj časa domača, toda tokrat jih odkriva na nov način.

Okušati Raj ’49

»Kakor je dovolj ena sveta hostija od milijard hostij na zemlji, da bi se hranili z Bogom, je dovolj en brat (tisti, ki ga Božja volja postavlja ob nas), da bi se obhajali s človeštvom, ki je mistični Jezus.«

Chiara Lubich

Naslednje leto, leta 1950, napiše navdihnjeno stran, ki je sad njenega predhodnega nekajmesečnega raziskovanja in odnosa s svetniki. Pomenljiv je naslov te strani: Cerkev. Stran je himna Cerkvi, ki jo doumeva v njeni karizmatični razsežnosti, razsežnosti, o kateri priročniki o ekleziologiji v tistem času ne govorijo; omejujejo se le na cerkveni nauk in na zakramente. V tem zapisu Chiara prepoznava Cerkev kot sledenje karizem, nekako kot Kristusa, razprostrtega skozi stoletja, živi, utelešeni evangelij, ki se udejanja zlasti v cvetenju redovnih družin. »Vsak red ali redovna družina je utelešenje enega od Jezusovih “izrazov”, njegove besede, njegove naravnanosti, dogodka iz njegovega življenja, njegove bolečine, dela njega.« Tako pregleda različne evangeljske besede, ki so jih na karizmatični način živeli Frančišek in Klara Asiška, Katarina Sienska, Marija Marjeta Alacoque, Terezija Deteta Jezusa. Cerkev se ji prikaže kot »prekrasen vrt, v katerem cvetijo vse Božje besede«. Na pesniški način, kakor velja za mistike, uporabi to prispodobo: »Kakor se voda, ko pada z neba kot sneg, kristalizira v zvezdice vseh oblik, tako […] Ljubezen sprejema v Cerkvi različne oblike, in to so redovi in redovne družine.« V vsakem redu odkriva »žarek reda, ki je Bog … luč luči, ki je Jezus«. Zahvaljujoč tej evangeljski, karizmatični razsežnosti, razsežnosti svetosti dojame Cerkev v njeni najgloblji in najbolj stalni resničnosti: učlovečena Beseda, živet evangelij, »drugi Kristus oziroma Kristus, ki se nadaljuje, Kristusova nevesta. To je novi Jeruzalem, odet v vse kreposti.« Osrednjost Besede v doumevanju Cerkve vključuje tudi njeno hierarhično in zakramentalno razsežnost, kolikor sta izraz evangelija. Ko Chiara razlaga pravkar navedeno besedilo, sama zabeleži: »Karizmatična Cerkev, opisana na teh straneh, ni del Cerkve in poleg nje hierarhična Cerkev. Je bolj vsa Cerkev v smislu, da izraža vso njeno resničnost. Med drugim se je tudi institucionalna Cerkev rodila iz evangelija, iz Jezusove besede: “Ti si Peter-Skala in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev […].  Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva” (Mt 16,13–19). Zato je tudi ona varuh karizme.«

Ostaja to, da je za tisti čas nova vizija v celoti karizmatične Cerkve. Treba bo počakati še kakšno leto, da se pojavijo inovativna dela, kot Meditacije o Cerkvi Henrija de Lubaca ali Dinamični element v Cerkvi Karla Rahnerja.

Ko Chiara znova prebere svojo izkušnjo Raja 1949, odkrije sebe v velikem karizmatičnem toku, ki Cerkev napravlja “lepo”. Razume svoje poslanstvo: »Mi moramo vzbujati samo kroženje ljubezni med različnimi redovi.« To je nadaljevanje Marije, ki v binkoštni dvorani postane Mati Cerkve v vseh njenih izrazih.

Cerkev se rodi in raste zahvaljujoč konkretni ljubezni do vsakega osebe, »tiste, ki jo Božja volja postavlja ob nas«. Prav tako nastajajo žive celice bratstva.

Prevedla Valerija Brenčič

Pin It on Pinterest

Share This