Sveti Duh, duša Cerkve in človeštva

Maria Voce

Cerkev kot občestvo

Po karizmi edinosti je Chiara odkrila Cerkev tudi kot Božje ljudstvo. To odkritje je veljalo v tistem zgodovinskem času za pravo revolucijo. Za Chiaro je pomenilo prepoznati v njej »družino, v kateri mora vsak biti na svojem mestu, v svojem poklicu, a vsi se morajo čutiti brate«.[1]

Tako si je od prvih časov Gibanja utirala pot vizija Cerkve kot Božjega ljudstva. To videnje je obširno razvil 2. vatikanski koncil, ki je celotno dogmatično konstitucijo o Cerkvi posvetil razmišljanju o njej. Predstavil jo je vcepljeno v trinitarično skrivnost: Božje ljudstvo, ki živi trinitarično resničnost na zemlji in je zato sama v sebi občestvo.

Ne moremo pozabiti obiska Janeza Pavla II. v centru Gibanja leta 1984, ko je prepričano in smelo rekel vsem navzočim: »Vidim, da zelo pristno sledite viziji Cerkve, definiciji, ki si jo je Cerkev sama dala na 2. vatikanskem koncilu.«[2] To je bila uradna papeževa potrditev vizije Cerkve kot občestva, priznana tudi v njenem posebnem izrazu, v Gibanju fokolarov.

So pa bili trenutki, v katerih je Sveti Duh spodbudil Cerkev k novemu in globljemu razumevanju njene skrivnosti tudi prek karizme edinosti […].

Mnogi med nami se spominjajo Chiarinega globokega veselja ob branju apostolskega pisma Ob začetku novega tisočletja (Novo millenio ineunte). V njem je našla temeljna načela duhovnosti edinosti, ki jih je cerkveno učiteljstvo sprejelo in izrazilo.

[…] Janez Pavel II. piše: »Iz Cerkve moramo narediti dom in šolo občestvenosti: to je velik izziv tisočletja, ki je pred nami, če hočemo ostati zvesti Božjemu načrtu in tudi odgovoriti na velika pričakovanja sveta.« [3]

Sam si zastavlja vprašanje: »Kaj to konkretno pomeni? … Občestvena duhovnost predvsem pomeni, da pogled srca upiramo na skrivnost Trojice, ki prebiva v nas in katere luč je treba razbrati tudi na obrazih bratov, ki so poleg nas […]; pomeni tudi sposobnost, da občutim brata po veri v globoki edinosti skrivnostnega Telesa, torej kot “nekoga, ki mi pripada”, da znam potem z njim deliti njegovo veselje in njegovo trpljenje, da lahko uvidim njegove želje in poskrbim za njegove potrebe, da mu lahko poklonim pravo in globoko prijateljstvo. Občestvena duhovnost je tudi sposobnost videti predvsem to, kar je na drugem pozitivno, zato da to lahko sprejmem in ovrednotim kot Božji dar: “dar zame” in ne le za brata, ki ga je neposredno prejel. Občestvena duhovnost končno pomeni, da znamo “napraviti prostor” bratu, s tem da nosimo “bremena drug drugemu” (Gal 6,2).«[4]

Prevedla Valerija Brenčič

[1]Prim. C. Lubich, Nova pot, Novi svet, Ljubljana 2007, str. 54.

[2]Janez Pavel II., Gibanju fokolarov, mednarodni sedež v Rocca di Papa (tedanji Center mariapoli), 19. avgusta 1984.

[3]Janez Pavel II., apostolsko pismo Ob začetku novega tisočletja 43 (6. januarja 2001).

[4]Prav tam.

Pin It on Pinterest

Share This