»Prejeli boste moč Svetega Duha, ki bo prišel nad vas, in boste moje priče.« (Apd 1,8)

Apostolska dela, ki jih je napisal evangelist Luka, se začenjajo z obljubo, ki jo je vstali Jezus dal apostolom, tik preden jih je zapustil in se dokončno vrnil k Očetu: Bog sam jim bo dal potrebno moč, da bodo v teku človeške zgodovine še naprej oznanjali in gradili njegovo kraljestvo.
Ne gre za to, da bi spodbujali k “državnemu udaru”, da bi neki politični ali družbeni oblasti dajali prednost pred drugo, temveč gre za globoko delovanje Božjega Duha, ki ga ljudje sprejmejo v srce in z njim postanejo “novi ljudje”.
V kratkem bo nad učence, ki so zbrani z Marijo, prišel Sveti Duh in širili bodo Jezusovo sporočilo do »skrajnih mej sveta«, začenši v svetem mestu Jeruzalem.

»Prejeli boste moč Svetega Duha, ki bo prišel nad vas, in boste moje priče.«

Apostoli in z njimi vsi Jezusovi učenci so poslani kot “priče”.
Vsak kristjan, ko po Jezusu odkrije, kaj pomeni biti Božji otrok, namreč odkrije tudi, da je poslan. Naša poklicanost in naša istovetnost Božjih otrok se uresničujeta v poslanstvu, v tem, da gremo k drugim kot bratje. Vsi smo poklicani za apostole, ki pričujejo z življenjem, in če je treba, z besedami.
Priče smo, kadar Jezusov življenjski slog sprejmemo za svojega. To pomeni, da se vsak dan v svojem družinskem, delovnem, študijskem okolju in pri razvedrilu približamo ljudem, ki jih srečujemo, z duhom, ki sprejema in je pripravljen deliti, pri tem pa imamo v srcu véliki Očetov načrt – vesoljno bratstvo.

Marilena in Silvano pripovedujeta: »Ko sva se poročila, sva hotela biti družina, odprta vsem. Eno prvih izkušenj sva doživela v predbožičnem času. Nisva želela, da bi si voščili v naglici, ko gremo iz cerkve, zato nama je prišlo na misel, da bi šla obiskat sosede in jim nesla skromno darilce. Vsi so bili presenečeni in zadovoljni, posebno družina, katere so se mnogi izogibali: odprli so nama dušo, nama pripovedovali o svojih težavah in o tem, da jih že leta nihče ni prišel obiskat. Obisk je trajal več kot dve uri in bila sva ganjena, ko sva videla, kako so veseli. Tako sva, medtem ko sva si prizadevala, da bi bila odprta do vseh, počasi navezala stike z mnogimi. Ni bilo vedno lahko: zaradi nepredvidenega obiska sva morala na primer spremeniti načrt, a vedno sva se zavedala, da ne smeva izgubiti priložnosti za graditev bratskih odnosov. Nekoč sva v dar dobila torto in želela sva jo deliti z ženo, ki nama je pomagala zbrati igrače za Brazilijo. Bila je vesela, za naju pa je bila to priložnost, da spoznava njeno družino. Ko sva odhajala, nama je rekla: “O, ko bi bila tudi jaz tako pogumna, da bi šla obiskat druge!”«

»Prejeli boste moč Svetega Duha, ki bo prišel nad vas, in boste moje priče.«
Vsi kristjani smo pri krstu prejeli dar Svetega Duha, Sveti Duh pa govori tudi po vesti vseh ljudi, ki iskreno iščejo dobro in resnico. Zato lahko vsi naredimo prostor Božjemu Duhu in pustimo, da nas vodi.
Kako naj ga prepoznamo in poslušamo?
Pri tem nam lahko pomaga misel Chiare Lubich: »Sveti Duh prebiva v nas kot v svojem templju in nas razsvetljuje ter vodi. On je Duh resnice, ki nam omogoča razumeti Jezusove besede, jih ohranja žive in sodobne, omogoča nam, da se zaljubimo v Modrost, narekuje nam, kaj naj govorimo in kako naj to povemo. On je Duh ljubezni, ki nas s svojo ljubeznijo vnema in nas usposablja, da ljubimo Boga z vsem srcem, z vso dušo in z vsemi močmi in da ljubimo vse, ki jih srečujemo na naši poti. On je Duh moči, ki nam daje pogum in moč, da živimo v skladu z evangelijem in vedno pričujemo za resnico /…/ S takšno Božjo ljubeznijo v srcu in po njej lahko pridemo daleč in tudi mnogi drugi so deležni našega odkritja /…/ “Meje sveta” niso le zemljepisne. Meje lahko kažejo na primer tudi na tiste, ki so nam blizu, a še niso imeli sreče, da bi resnično spoznali evangelij. Do tja naj seže naše pričevanje /…/ Jezusova ljubezen od nas zahteva, da “postanemo eno” z vsakim in popolnoma pozabimo nase, dokler bližnjega ne bo nežno ranila Božja ljubezen v nas in bo hotel “postati eno” z nami. Tako si bomo med seboj izmenjavali pomoč, ideale, načrte, bratovsko ljubezen. Šele tedaj bomo lahko spregovorili besedo in ta bo zaradi medsebojne ljubezni dar.«1

Letizia Magri

Ch. Lubich, Beseda življenja za junij 2003, v: Novi svet 6/2003, str. 6–7.

Pin It on Pinterest

Share This