Biti v rani

Msgr. Brendan Leahy

Obisk papeža Frančiška na Irskem za svetovni dan družin avgusta 2018 je potekal v težkih okoliščinah, posebno zaradi globoke rane spolnih zlorab in zlorab oblasti. V članku škof iz Limericka preleti ure in besede tega romanja v ponižnosti, popravljanju in razločevanju. Vrhunec je bil gotovo v srečanju z nekaterimi žrtvami zlorab in v spokornem obredu, ki ga je pripravil papež skupaj z njimi za sklepno mašo.

 

 

Članek je objavljen v mednarodni reviji EKKLESIA. V slovenščini je dostopen samo na spletu.

Po treh letih priprav na svetovno srečanje družin je veliko pričakovanje prihoda Frančiška za sklep srečanja. Irci ljubijo papeža. Toda v ozračju epohalne spremembe za irsko družbo in po dvajsetih letih bolečine zaradi zlorabe oblasti na raznih področjih Cerkve se zdi, kot da je dogodek zasenčila zavesa molka, sad motnje irske kolektivne duše.

Na žalost je mnogo ran zadelo tiste, ki so trpeli v prvi osebi, in posredno celoten narod. Poleg spolnih zlorab, ki so jih zagrešili nekateri kleriki, je več tragičnih dogodkov, ki so povezani z ustanovami, ki jih vodijo moški in ženski redovi.

V tednih pred papeževim obiskom so si sredstva obveščanja dala duška na račun te motnje. V očeh 1.800 časnikarjev, akreditiranih na Irskem, naj bi bil ta obisk »odločilen« za Frančiškovo papeževanje. Zapisali so, da bo zelo odvisno od načina, kako se bo papež soočil s tematiko zlorab in njihovega prikrivanja s strani škofov in redovnih predstojnikov.

Prihod: papež “spokornik” na poti

Ob papeževem prihodu je svetilo sonce, prava redkost za Irsko. Kakor hitro se Frančišek prikaže, takoj naredi vtis njegovo ponižno, preprosto in vedro obnašanje. Poleg tega izžareva razpoloženje “spokornika”, kot je zapazil angleški časopis The Tablet.

Tako se začenja njegova pot triintridesetih ur med irskim ljudstvom. Že na prvem srečanju v rezidenci predsednika republike vidimo papeža, ki posluša in razločuje. Ministrica za otroke skoraj zunaj protokola, med osebnim pozdravom, omeni papežu poseben primer, ki je pred dvema letoma dvignil veliko prahu: »Sveti oče, našli smo skupna grobišča otrok, zakopanih otrok. Raziskujemo. Cerkev ima prste vmes …« Za koga je to politična kretnja, toda ko Frančišek naslednji dan komentira časnikarjem, označi kretnjo ministrice kot primer »konstruktivnega sodelovanja, tožbe nad tistim, kar je morda nekoč Cerkev podpirala. Ta gospa me je ganila s svojim dostojanstvom«.

S predstavniki oblasti, civilne družbe in diplomatskim zborom

Na srečanju s predstavniki oblasti, civilne družbe in z diplomatskim zborom je Frančišek – v odgovoru na govor predsednika vlade, ki je omenil temne strani v zgodovini Cerkve – brez omahovanja prizna: »Dobro se zavedam položaja naših najbolj ranljivih bratov in sester – posebno mislim na žene in otroke, ki so v preteklosti prestali prav posebne težave, na takratne sirote. Ko preudarjam stanje najbolj ranljivih, moram priznati hudo pohujšanje, ki so ga z zlorabo malih na Irskem zagrešili člani Cerkve, ki so imeli nalogo. da jih branijo in vzgajajo.«

In je dodal: »V srcu mi še odmevajo besede, ki mi jih je rekla gospa ministrica za otroke. Hvala. Zahvaljujem se za tiste besede.« Ko je priznal napako cerkvenih oblastnikov v primernem soočanju s temi zločini, je omenil svoje Pismo Božjemu ljudstvu, ki je izšlo teden prej, v katerem je podčrtal »večjo zavzetost, da bi izločili ta “bič Cerkve”, za vsako moralno ceno in ceno trpljenja.«

In je končal: »Prosim, da bi Irska – ko posluša večglasje sedanje politično-družbene razprave – ne pozabila donečih melodij krščanskega sporočila, ki so jo podpirale v preteklosti in jo morejo podpirati tudi v prihodnosti.« Sporočilo je jasno: da, treba je priznati rane, a treba je tudi gledati prek te globoke rane v prepričanju, da sta vera in ljubezen močnejši.

Z mladimi pari in z brezdomci

V katedrali v Dublinu, ob navzočnosti mladih nedavno poročenih parov, ali tistih, ki se pripravljajo na zakon, se je papež v tišini ustavil pred oltarjem svetega Jožefa, kjer že leta gori sveča, simbol molitve za žrtve spolnih zlorab. Potem je mladim spregovori o revoluciji ljubezni in nežnosti: »S svojim zgledom boste dosegli, da bodo vaši otroci postali bolj skrbna in ljubeča generacija, generacija, polna vere, ki bo prenovila Cerkev na Irskem in vso družbo.«

Na obisku sprejemnega centra družin brez doma, ki ga upravljajo kapucini in kjer vsak dan razdelijo več kot tisoč obrokov, je bil Frančišek vidno ganjen in zadovoljen, da je z njimi. To je še drug način, da bi izrazili njegovo željo, naj ne ostanemo “zunaj” družbenih problemov, ampak naj se jim približamo. Cerkev mora biti na strani ranjenih v družbi. Ko se je obrnil na uboge, ki so bili navzoči, in morda z mislijo na ustanove, kjer so se v preteklosti zgodile mnoge zlorabe zaradi pomanjkanja ljubezni in ker so pozabili na Jezusa v bratu, je vzkliknil: »Zahvaljujem se vam za ljubezen in zaupanje, ki ju imate do patrov kapucinov. Hvala, ker prihajate z zaupanjem! Nekaj vam povem: Veste, zakaj prihajate z zaupanjem? Ker vam oni pomagajo, ne da bi vam vzeli dostojanstvo. Zanje je vsakdo od vas Jezus Kristus. Hvala, ker nam zaupate.«

Srečanje s preživelimi žrtvami

Istega večera se je Frančišek na nunciaturi srečal z osmimi žrtvami zlorabe. Predvideno je bilo polurno srečanje, pa so bili skupaj uro in pol. Žrtve so bile prevzete, ko so videle, kako se papež prijema za glavo zaradi šoka ob tem, kar je poslušal. Ko je pozneje papež govoril z jezuiti, je priznal, da mu je to srečanje povzročilo veliko bolečino: »Zares nisem mogel verjeti pripovedim, ki so bile dobro dokumentirane. Prisluhnil sem jim tu v drugi sobi in sem globoko ganjen.« In navedel je primer, ki ga je pretresel: »Nisem vedel, da so na Irskem tudi primeri neporočenih mam, ki so jim odvzeli otroke. Ko sem to poslušal, se je posebno dotaknilo mojega srca.« Ob misli, kako je mogla Cerkev priti do te tragične točke, je zatrdil: »Zelo jasno razumem: ta drama zlorab ima za seboj Cerkev elitizma in klerikalizma, ki je nesposobna približati se Božjemu ljudstvu. Elitizem in klerikalizem pospešujeta vse oblike zlorab. In spolna zloraba ni prva. Prva je zloraba oblasti in vesti.«

V marijanskem svetišču v Knocku

Kljub bolečini, ki jo je  nosil v sebi, je moral Frančišek nadaljevati svojo pot. Na stadionu ga je pričakovalo 70 tisoč ljudi. Ne da bi bil mislil nase, je ob vstopu vse pozdravljal. Potem je poslušal pričevanje petih družin, ki so prihajale z vsega sveta …

Na stadionu je bilo praznično veselje. Toda papež ni pozabil srečanja, ki ga je imel z žrtvami. Tako se je naslednjega meglenega, vetrovnega in deževnega jutra odpravil v marijansko svetišče v Knock, kjer je zavzeto molil v tišini, ki je vse ganila.

V opoldanskem nagovoru za Angelus je govoril kot tisti, ki si je prisvojil jok žrtev: »Nihče ne more ostati ravnodušen ob pripovedih mladoletnih, ki so bili zlorabljeni, ki jim je bila ukradena nedolžnost ali so jih oddaljili od mam, jih prepustili ranam bolečih spominov.« In je končal: »Prosim blaženo Mater, naj posreduje za vse, ki so preživeli katero koli zlorabo, in naj potrdi vsakega člana krščanske družine v odločnem sklepu, da ne bo nikoli dopustil, da bi se še kdaj kaj takega zgodilo. In naj tudi posreduje za vse nas, da bi mogli vedno živeti pravično in da bi, kolikor je mogoče, popravili tolikšno nasilje.«

 

Višek: spravni obred

Ko se je vrnil v Dublin, je Frančiškovo apostolsko potovanje doseglo vrhunec. Papež se je pri sklepni maši v Phoenix Parku srečal s 150 tisoč verniki. Da bi se videlo, kakšno pot je naredil, je za začetek bogoslužja predložil zelo pomenljivo dejanje: »Včeraj sem se srečal z osmimi, ki so preživeli zlorabo oblasti, vesti in spolno zlorabo. Ko zbiram tisto, kar so mi rekli, bi rad te zločine položil pred Gospodovo usmiljenje in zanje prosil odpuščanja.« Potem so prebrali, kar so pripravili skupaj z žrtvami.

»Prosimo odpuščanja za zlorabe na Irskem, zlorabe oblasti in vesti, spolne zlorabe, ki so jih zagrešili posvečeni člani Cerkve. Prav posebej prosimo odpuščanja za vse zlorabe, ki so jih zagrešili razni člani ustanov, ki jih vodijo redovniki ali redovnice in drugi člani Cerkve. Prosimo še odpuščanja za primere zlorab pri delu, ki so jih pretrpeli mnogi mladoletni.

Prosimo za odpuščanje za vse tiste primere, ko kot Cerkev s tistimi, ki so prestali katero koli obliko zlorabe, nismo sočustvovali, nismo s konkretnimi dejanji nudili preiskave pravice in resnice. Prosimo za odpuščanje.

Prosimo odpuščanja za nekatere člane hierarhije, ki niso sprejeli nase bremena teh bolečih dogodkov in so molčali. Prosimo odpuščanja.

Prosimo odpuščanja za otroke, ki so jih vzeli mamam, in za vse tiste primere, pri katerih so rekli mladim mamicam, ki so poskušale poiskati svoje otroke, od katerih so jih ločili, ali otrokom, ki so iskali svoje mame, da je to smrtni greh . To ni smrtni greh, ampak četrta Božja zapoved. Prosimo odpuščanja.

Gospod, ohrani ta občutek sramu in kesanja in daj, da še raste. Daj nam moči, da se zavzamemo, da se nikoli ne bodo zgodile te stvari in da se vse pravično poplača. Amen.«

Presunljivo je, kako je množica sprejela to papeževo gesto s toplim in močnim ploskanjem. To je bil trenutek jasnosti, poštenja in, kot mnogi upajo, ozdravitve.

Sklep: prisrčno srečanje s škofi

Zadnje srečanje, malo pred odhodom v Rim, je imel papež s škofi. Kratko, a zelo bratsko srečanje: »Tema, ki se je, naravno, ponavljala na mojem obisku, je bila potreba, da Cerkev prizna in z evangeljsko poštenostjo popravi pretekle grozote – velike grehe – v zvezi z varstvom otrok in ranljivih odraslih. Med temi so žene, s katerimi so grdo ravnali.«

Papež je priznal, da so škofje v preteklih letih naredili mnogo korakov na področju varstva mladoletnih, in jih je želel opogumiti. Odprl je svojo dušo in z njimi delil svoje prepričanje: »Kot uči sveti Janez od Križa, v temni noči luč vere sveti bolj čisto v naših srcih. In ta luč bo pokazala pot za prenovo krščanskega življenja na Irskem v prihodnjih letih.« Protislovno, po njegovem more iz ran privreti spodbuda za notranjo prenovo Cerkve in pokazati nove načine, kako naj si predstavljamo njeno življenje in poslanstvo: »Vsakokrat, ko boste vi in vaše ljudstvo čutili, da ste majhna čreda, izpostavljena izzivom in težavam, ne izgubite poguma …«

Luč, o kateri je govoril Frančišek, se poraja prav iz bolečine. Zato je spomnil škofe, da so v mnogih ponižanjih trpeli ponižanega v osebi: Jezusa križanega in zapuščenega: »Odrešilo nas je ponižanje Božjega Sina, in to nam daje poguma. Kristusove rane nas opogumljajo.« Biti v rani pomeni, biti tudi v tistem, ki vsebuje vstajenje, nov začetek, tretji dan.

In potem, prav na dan izjave msgr. Viganoja, ki je dvignila toliko prahu v svetu, v besedah, namenjenih škofom, je privrel iz papeževe duše klic po materinski navzočnosti Marije: »Sem vam blizu: pojdite naprej, pogum! Gospod je tako dober. In Božja Mati nas varuje. Ko nam gre malo težko, molimo Pod tvoje varstvo. Ruski mistiki pravijo, da moramo v trenutkih duhovnega nemira iti pod plašč svete Božje Matere …«

Prevedel Vinko Paljk

Pin It on Pinterest

Share This