»Pusti me pri miru«

To je udomačen in v vsakdanjem življenju pogosto slišan odgovor, ki ga niti ne jemljemo vedno zares, tako v primerih, ko gre za pomembnejša osebna ali družbena vprašanja, ali pa, ko se v vesti skoraj neslišno oglaša k odzivu šepetajoči glas, ki bi lahko vznemiril ležerno udobje.

Pravo nasprotje temu ravnanju in mišljenju pa je naravnost izzivalen naslov dokumenta vatikanskega Dikasterija za laike, družino in življenje z naslovom: Dati vse od sebe,¹ ki je pred kratkim izšel v slovenskem revodu pri založbi Družina. Dokument želi prvenstveno osvetliti krščanski pogled na šport in človeško osebo. Papež Frančišek v uvodnem pismu nasproti prevladujoči sodobni kulturi individualizma, v kateri je vse večje neskladje med mlajšimi generacijami in starejšimi, izpostavlja prav šport kot privilegirano področje izkušenj občestva človeške družine, kjer se ljudje srečujejo ne glede na medrasne, verske, spolne, ideološke razlike in kjer v medsebojnem tekmovanju skupaj presegajo tako zmage kot poraze. V polnosti živeto in uresničeno življenje kristjana, v katerem damo vse od sebe, je s športnimi veščinami primerjal že apostol Pavel, ko je v drugem pismu Timoteju zapisal: »Dober boj sem izbojeval, tek dokončal, vero ohranil« (2 Tim 4,7). Besede, da damo vse od sebe na vseh področjih življenja, je ob neki priložnosti srečanja s športniki papež Frančišek sam razložil tako: »Vabim vas, da kot športniki ne samo igrate, kar tako in tako že delate, ampak da greste še korak dlje: postavite se pred preizkušnjo v igri življenja enako kot v športni igri. Postavite se pred preizkušnjo v iskanju dobrega tako v Cerkvi kot družbi, brez strahu, s pogumom in navdušenjem. Začnite sodelovati z drugimi in Bogom; ne pristajajte na povprečni “neodločni izid”, dajte vse od sebe, namenjajte življenje tistemu, kar res šteje in kar je trajno.«²

Zgoraj navedena izjava apostola Pavla iz drugega pisma Timoteju in citirani poziv športnikom papeža Frančiška sta v diametralnem nasprotju s provokativnim naslovom tega uvodnika. In na žalost sta prevečkrat tudi v navzkrižju z vsakdanjo resničnostjo zlasti v primerih, ko se z vprašljivmi izgovori izogibamo prevzemanju odgovornosti in nalog, pomembnih za širšo ali manjšo skupnost, in za skupno dobro. Otipljiva odslikava mlačnega odnosa do družbe in sveta, ki nas obkroža, in hkratnega umikanja pred večjim udejstvovanjem v družbeni skupnosti in s tem povezanim prevzemanjem odgovornih služb pride še posebej v ospredje ob volitvah pri iskanju sposobnih kandidatov od občinske do državne kot evropske ravni, ko se dogaja, da pred otopelim evropskim občinstvom začenjajo vrzeli vse bolj zapolnjevati iz ozadja vodeni gledališki (po)ustvarjalci.