Občutljivost za bivanje z drugimi

Susana Nuin

Avtorica je bila svetovalka na 5. generalni konferenci latinskoameriških škofov leta 2007 v Aparecidi in je od leta 2011 do 2017 delovala kot direktorica za obveščanje in kot ustanoviteljica Socialne šole pri Latinskoameriškem škofovskem svetu (CELAM).

Kot v drugih delih sveta je pot Cerkve tudi v Latinski Ameriki in na Karibskih otokih stalna igra med svetlobo in temo. Njen posebni značaj se izraža v različnih značilnostih, med drugim tudi v zakoreninjenem čutu Božjega ljudstva, ki ga težko srečamo v drugih okoljih. In še: občutljivost za odnose, za bivanje z drugimi ustvarja slog posebne socialnosti, ki deluje na mnogih področjih, kot to dokazujejo kontinentalne ustanove in velike mreže, ki povezujejo kot žile življenje naših narodov.

Med sencami, ki prekrivajo celino in danes najglasneje sprašujejo Cerkev, je še posebej opaziti eno: kako posredovati evangelij, da bo celovit in da ponudi aktiven in ustvarjalen odgovor celini, ki je z naravnimi viri ena najbogatejših, obenem pa tragično zaznamovana s krivicami?

Po svoji naravi, ki je dialoška in v odnosih, je Latinska Amerika vzpostavila poseben odnos z 2. vatikanskim koncilom – tak dialog je v svojem redu enkraten –, in sicer s pomočjo kontinentalnih konferenc latinskoameriških škofov (Medellin, Puebla, Santo Domingo, Aparecida). Nekatere pridobitve, ki se ne dajo spregledati: Medellin se je odločno posvetil stvarnosti revščine v Latinski Ameriki in Karibskih otokih (ALC), odločitev, ki je imela velikanski odmev in omogočila mnoge uresničitve. Puebla pa se je osredotočila na občestvo in sodelovanje v luči Trojice. Santo Domingo je dal pomembne prispevke na področju kulture in inkulturacije. Aparecida je bila še nov korak naprej, ker je šlo za dogodek, ki ga je zaznamovalo občestvo in besedilo v sobesedilu, ki je sad dela celotne skupščine in ne samo ekipe strokovnjakov. Njena osrednja zahteva je bila hoja za Jezusom, ki vabi vse, da postanejo njegovi učenci misijonarji, in jih vključi v nujno pastoralno spreobrnjenje. V obdobju desetih let se je marsikaj uresničilo, prav toliko pa še manjka.

Takratni kardinal Bergoglio je imel v Aparecidi temeljno vlogo: to izkustvo je prinesel s seboj v Rim in je navdihnilo Veselje evangelija in mnoge druge vidike njegovega papeževanja. Sin te celine je postal dar za vesoljno Cerkev in jo obogatil z najboljšim, kar je zraslo iz učiteljstva in izkustva Cerkve v Latinski Ameriki. S svojimi spoznanji in predlogi je danes izziv tudi za samo Cerkev v Latinski Ameriki.

Posebna luč na poti Cerkve je gotovo tudi preroško izkustvo Latinskoameriškega škofovskega sveta (CELAM). Ustanovljen je bil leta 1955, še pred 2. vatikanskim koncilom, in je pripravil pot služenja zbornosti in občestvu latinskoameriških škofov.

Končujem z nekaterimi drugimi poudarki.

  1. V teh letih pontifikata papeža Frančiška ne moremo prezreti dialoga in močnejšega srečavanja med teologijo ljudstva in teologijo osvoboditve.
  2. Prav tako je značilno bolj zavzeto spremljanje socialnih gibanj v ALC, ki nosijo v svojih koreninah teologijo osvoboditve, življenje bazičnih cerkvenih skupnosti in pedagogiko Pabla Freireja. V preteklosti je latinskoameriška Cerkev v socialnih gibanjih težko prepoznavala semena, ki jih je sama sejala. Papež Frančišek je ovrednotil in osvetlil njihovo sposobnost, da se približajo vsem in da izrazijo svoje čutenje tudi v načinu političnega delovanja.
  3. Očividna je tudi povečana zavest, da je formacija nujna. Glede tega moramo pohvaliti skupno prizadevanje CELAM-a in Univerzitetnega inštituta Sophia (Loppiano), da podpirata skupino poznavalcev in teologov v obliki ekipe trinitarične antropologije, ki je pripravila šest seminarjev na različnih točkah celine, dve objavljeni knjigi in dve sta v pripravi, od katerih je ena za širšo publiko. Ta ekipa je v službi kontinenta s tem, da si prizadeva za formacijo po naročilu kongregacij, skupin in škofovskih konferenc.
  4. Poseben sprejem je v ALC doživela okrožnica Hvaljen, moj Gospod zaradi skupnega prizadevanja med velikimi realnimi mrežami, kot so CELAM, Latinskoameriška konfederacija redovnic in redovnikov (CLAR), in drugimi mrežami, cerkvenimi gibanji, bazičnimi cerkvenimi skupnostmi, Amerindio, Caritas ALC in univerzami, ki se raztezajo po kontinentu in ga povezujejo. Hitro se je začelo konkretno delo za celovito ekologijo tako v Amazoniji z Red Panamazonica (REPAM, panamazonska mreža), s centralnoameriško in mehiško mrežo (RECAM), z Red del Sur para el Acuifero Guarani y los Glaciares (REICOSUR), s posegi na teoretični ravni z opozarjanjem, s poudarjanjem pravic ljudi in zemlje, in z novim načinom skupne in ne izolirane evangelizacije. Gotovo Hvaljen, moj Gospod zarisuje s temi mrežami možnost geopolitike edinosti v različnosti, h kateri je težila Aparecida za celino.
  5. Sinodalno razsežnost, ki se poraja iz samega srca Cerkve v Latinski Ameriki, pa srečujemo v zadnjih dveh letih na poseben način v pripravi na vseamazonsko sinodo, ki jo je sklical papež Frančišek. Proces, ki posluša glasove vseh, začenši pri škofijah, v redovnih skupnostih, v gibanjih in predvsem med prebivalci Amazonije.

Končno pa je bil pomemben korak Cerkve v odnosu z latinskoameriško družbo priznanje mučeništva msgr. Romera, ki je bil pred kratkim prištet k svetnikom, kakor tudi različnih mučencev, ki so Cerkev v globini naredili rodovitno. Luč, ki razsvetljuje te dramatične stvarnosti, odkriva prijazen obraz Cerkve, ki je pripravljena imenovati stvari s pravim imenom in hoditi v resnici.

Prevedel Franc Prelc

Pin It on Pinterest

Share This