V BOŽJEM OBJEMU JE VSE MOGOČE

Miro: Poročena sva 16 let in imava hčer Vito, ki bo čez mesec dni stara 18 let, in sina Vida, ki bo dopolnil 15 let. Stanujemo na Muti, na delo se oba voziva v Slovenj Gradec. Po poklicu sem natakar, sedaj pa opravljam delo skladiščnika, žena pa je medicinska sestra na porodnem oddelku bolnišnice Slovenj Gradec.

Živel sem z očetom in mamo ter starejšim bratom. Moji domači so hodili k maši samo za velike praznike in občasno ob nedeljah ali sobotah. Sam sem pogosteje zahajal k maši, z velikim veseljem sem bil ministrant. Večkrat sem šel tudi na srečanja Marijinega dela, kasneje sem postal delivec svetega obhajila.

Pisalo se je leto 1997. Kot 22-letnik sem že delal kot poklicni šofer. Dan za dnem sem se podil po tujini s kamionom in kljub veselju, ki sem ga imel do tega dela, je v meni zijala praznina. Ta praznina je bilo pomanjkanje družine, ki sem si jo želel ustvariti.

Anita: Tudi sama sem imela že od otroštva željo, da si ustvarim družino, kjer bosta vladala mir in ljubezen. Takšno družino sem namreč kot otrok močno pogrešala. Večino otroštva sem preživela z mamo in mlajšo sestro. Od mojega osmega leta oče ni več živel z nami, kajti starša sta se razšla zaradi njegovega alkoholizma. Pri nas smo hodili k maši samo ob večjih praznikih.

Miro: Ko sem nekoč srečal Anito, sem se vanjo hitro zaljubil. Toda ko sva postala prijatelja, mi je zatrjevala, da več kot to ne bova nikoli. Skušal sem stvari vzeti v svoje roke, saj sem od prvega dne vedel, da je prava zame, toda brez uspeha. Ostalo mi je le to, da sem se priporočal Jezusu in Mariji Pomagaj ter veliko molil. Molil sem tudi pod njenim oknom, tako da se je Anita že navadila, da sem tam. Zvečer so ljudje hodili mimo k maši in nekateri so me vabili v cerkev, toda jaz sem trmasto vztrajal in upal, da me pogledala skozi okno.

Anita: Ko sem opazila, da se Miro resno zanima zame, da sem mu všeč, nisem želela, da se med nama razvije več kot prijateljstvo, saj me je bilo strah, ker ga nisem poznala. Strah pa me je bilo zlasti tega, da bi dobila fanta in moža, ki bi pil. Ko sem ga bolje spoznala, sem mu začela zaupati. Vsak dan sva si bila bližje. Spoznala sem, da ima Miro močno zaupanje v Jezusa in Marijo. Strahoma mi je povedal, da je šest  mesecev veliko molil za naju. Povabil me je na Brezje k Mariji Pomagaj. Začutila sem njegov strah, saj ni vedel, kako se bom odzvala in kaj meni pomeni vera.

Miro: Po dolgih šestih mesecih moje vztrajne molitve se je zgodil čudež in postala sva par. Začela sva si ustvarjati družino, na katero sem zelo ponosen in neizmerno hvaležen Jezusu in Mariji Pomagaj. Kljub temu začetki najine življenjske zgodbe niso bili lahki.

Anita: Dobila sva prvo hčer, Vito. A že od začetka nama ni šlo tako, kot sva si želela. Nisva bila poročena. Ob njenem rojstvu sva dobila stanovanje, toda jaz sem ostala brez službe. Preživljali smo se samo z Mirovo plačo. Na poroko si sploh nisem upala pomisliti. Ob Vitinem krstu nama je župnik Tone dejal, da bo tudi to prišlo na vrsto. Molila sva. Po letu in pol skupnega življenja mi je lepega dne Miro predlagal: »Anita, poročiva se!« Samo debelo sem ga pogledala in ga vprašala, ali je normalen. »Kako, saj nimava denarja!« Čeprav sem začela delati v bolnišnici, za poroko ni bilo dovolj. On pa me je pomirjal, da nama je do sedaj z Božjo pomočjo vedno uspelo in da naj tudi tokrat vse prepustimo Svetemu Duhu. Odšla sva do duhovnika in mu povedala, da se želiva poročiti. Najini starši so bili začudeni, kako se bova poročila brez denarja.

Kljub temu smo določili datum in 28. junija 2003 sva se res poročila. Sprva sva pripravljala poroko, pri kateri naj bi bili samo starši, bratje in sestre. Tudi beli obleki sem se odpovedala in načrtovala preprost kostimček. Poroka je morala biti brez večjih stroškov, toda v sebi sem imela močno željo, da bi nosila lepo belo obleko in da bi prišlo veliko svatov. Vse sva prepustila Svetemu Duhu. Moja vera je postajala vsak dan močnejša. Hvaležna sem, da mi je Bog poslal moža, kakršnega sem si želela.

Na koncu se je vse izteklo tako, kot sva si želela. Na poroki sem res imela lepo, dolgo belo obleko, tudi Vita je bila v beli oblekci. Imela sva ansambel in 60 svatov. Dočakala sva poroko, o kateri sem sanjala. Bila sem presrečna in zaskrbljena hkrati, kako bo s stroški. Na koncu sva od vseh svatov dobila za darilo denar. Bilo ga je dovolj, da sva poravnala vse obveznosti, ostalo nam ga je še za dopust na morju.

Miro: Nato se nama je rodil še sin Vid. Oba otroka vzgajava v močni veri. Nikoli ne bom pozabil trenutkov, ko smo zvečer pred počitkom z otrokoma zmolili. Po molitvi sem imel vedno občutek, kot da sem otroka pokril z božjim “kovtrom”. Hvaležna sva, ko vidiva, da se sedaj tudi onadva zahvaljujeta Bogu z molitvijo. Z zaupanjem v Marijo, Jezusa in Svetega Duha sva vedno znova dobila potrditev, da je v Božjem objemu vse mogoče.