CERKEV V SPREMEMBI DOBE

Cerkve danes ne pretresa le kriza zlorab, čeprav so tako boleče in neznosne. Veliko hujše je dejstvo, da doživljamo doslej neznane stvari, česar ne opažamo samo znotraj Katoliške cerkve. »Danes se  oznanjevanje Božjega kraljestva nadaljuje po svetu v okoliščinah hitrih sprememb,« pravi dokument Cerkev: naproti skupni viziji[1] in priznava, da je razvoj na nekaterih področjih poseben izziv za poslanstvo Cerkve in za razumevanje, ki ga ima o sebi: od verskega pluralizma do izkušnje mladih cerkva, ki se uveljavljajo, od globalne sekularizirane kulture do eksplozije sredstev obveščanja.

Težko je predvideti, kakšne človeške, družbene, kulturne in zato tudi pastoralne izzive nam pripravljajo globalizacija, rastoča urbanizacija in digitalna revolucija ali tisti čas, ki so ga poimenovali “čas po resnici”. Da ne govorimo o številnih oblikah krivic, okoljevarstvenih problemih, krizi demokracije. Rimski škof Frančišek jasnovidno pripominja, da ne doživljamo dobe sprememb, ampak spremembo dobe. Zato smo kot Božje ljudstvo poklicani, da uberemo nova pota.

Iz tega sledi potreba po reformi. To pa ne pomeni, da se preprosto prilagodimo spremenjenim okoliščinam, marveč da v njih  razločimo glas Duha: to, kar hoče povedati Cerkvi, še več, kar hoče povedati vsemu krščanskemu svetu. Ta reforma zahteva strukturalne spremembe in spremembo miselnosti, predvsem pa zahteva, da znova začnemo od tiste prvotne oblike, ki nam je dana v križanem in vstalem Kristusu, se pravi pri korenitosti njegovega evangelija.

Danes namreč ni v krizi evangeljsko sporočilo niti ne Cerkev v svojem globokem bistvu kot Božje ljudstvo, v katerem veselo oznanilo odseva in je pristno ter po njem v srcu človeštva deluje občestvo troedinega Boga (prim. Lumen gentium – C 4). Svojo omejenost bolj kažejo nekateri vzorci Cerkve, ali bolje nekateri načini, ki prevajajo in udejanjajo krščanstvo v nauku in pastoralnih metodah. To se je dolgo časa kazalo učinkovito, bolj kot se tega zavedamo, a v razmerah dobe, ki ni več naša.

V knjigi-intervjuju Luč sveta je Benedikt XVI. poudaril, da »moramo danes skušati povedati, kar je v resnici bistveno, in to z novimi besedami«. Treba je prevesti zaklad vere »na tak način, da mu bo uspelo sredi sekulariziranega sveta postati beseda za ta svet«. Gre za to, »da ostanemo trdni v Božji besedi kot v odločilni besedi, a istočasno damo krščanstvu tisto preprostost in globino, brez katere ne more delovati«.[2]

V brazdo tega dogajanja stopa nova revija Ekklesía. Pota občestvenosti in dialoga. Rojeva se iz dveh predhodnih naslovov iz založništva Novega sveta in Città Nuove: iz revije Edinost in karizme, ki že skoraj trideset let išče nove kali v svetu karizem in občestev redovnih skupnosti, ter iz revije za cerkveno življenje Gen’s, ki od leta 1971 poglablja teme pastorale in duhovniškega življenja. V luči izkušnje Gibanja fokolarov želi Ekklesía širiti pomemben prispevek vseh sestavnih delov Božjega ljudstva, laikov in tudi redovnih in drugih Bogu posvečenih članov, ter pospeševati plodno sodelovanje med karizmatično in krajevno razsežnostjo Cerkve, se pravi škofijami in župnijami.

Grški izraz ekklesía etimološko pomeni “skupščina”, to so ljudje, ki se zavedajo poklicanosti, da so skupaj protagonisti na potih določenega ljudstva. Pota, beseda iz podnaslova, nakazujejo poizkusni in laboratorijski pomen projekta; občestvo in dialog pa nakazuje smer, po kateri teče projekt, a tudi njegov slog. Želimo si, da bi revija, bodisi v tiskani kot v digitalni obliki, v različnih jezikih, v katerih se bo udejanjila, mogla izražati pravo skupnost in ji služiti.

S temi nameni bo tiskana in digitalna izdaja v trimesečnem ritmu obravnavala aktualno temo, in to z različnih vidikov. Sledili ji bodo drugi sklopi revije: Pričevalci bodo dali besedo starim in novim karizmam; Dobra praksa bo prinašala primere pastoralnega delovanja, ki so pognali v raznih krajevnih cerkvah; Cerkev v dialogu in tisk pa bosta poročala o razvoju cerkvenega življenja, o dogodkih, člankih in dokumentih ter posredovala koristne objave. Nekateri članki bodo objavljeni samo na spletu, že od začetka pa bo izbor člankov na spletu na razpolago tudi v angleščini.

Z željo, da bi ta podvig sprejeli, zaupamo v sodelovanje dosedanjih bralcev in bralk tako glede vsebine kakor tudi glede poti in širjenja, da bo Ekklesía mogla vedno bolj postajati to, kar bi želela biti: vir navdiha in pripomoček pri formiranju kakor tudi pri delu.

Prevedel in priredil Bojan M. Ravbar

[1] Ekumenska komisija Vera in ustava, 2013 (prim. št. 7).

[2] Luč sveta. Papež, Cerkev in znamenja časov. Pogovor s Petrom Seewaldom, Družina, Ljubljana 2011, ,str. 98 in 101.