Brexit: exit (odhod) ali eksodus (izhod)?

Dimitrij Bregant

Od kod in kam?

Pepelnična sreda. Vozim se na londonski podzemni železnici, namenjen k današnjemu bogoslužju v westminsterski katedrali. Vagoni so natrpani s potniki z vseh koncev sveta in hvaležen si lahko, če imaš dovolj prostora za dihanje. Na naslednji postaji vstopi mlad visok fant nasmejanega obraza, z barvo in potezami severnoafriškega porekla in prične udarjati s čevlji živahen ritem ob vzklikanju: »Ljudje, poglejte drug drugega! Od tega je odvisno, ali boste živeli v nebesih ali v peklu!« Na naslednji postaji zapusti vagon s širokim nasmehom, obrnjenim k dvignjenimi pogledi začudenih sopotnikov. Na obrazu marsikaterega je pritrdilni nasmeh.

Ko se na svoji postaji vzpenjam po stopnicah proti izhodu, čisto na vrhu zagledam v kotu stisnjenega in na tleh sedečega starčka, shujšanega in bledega obraza, ki drži v roki listek z napisom: LAČEN. Srečava se s pogledi: v papirnat kozarec spustim kovance, namenjene za svoj opoldanski sendvič, in ga pozdravim. Odgovori z besedami, a še bolj s sijajem v jasnih očeh. V glavi se enkrat zaslišim vzklik afriškega mladeniča: »Od tega je odvisno, ali boste živeli v nebesih ali v peklu!«

Pogledati drug drugega s čistim srcem in jasnim pogledom: od tega je odvisno, ali bomo živeli v nebesih ali v peklu. V luči tega vzklika lahko premerimo in ocenimo tudi dogajanje okoli brexita, ki zaposljuje prebivalce Velike Britanije že dobre tri leta.

Ko je bil objavljen rezultat referenduma o odhodu Velike Britanije iz Evropske unije, si nihče ni predstavljal, kako globoko in kako široko bo ta demokratična odločitev britanskih prebivalcev posegla v njihova življenja. Predreferendumska propaganda se danes kaže kot zavajajoča, površna, namenoma meglena in spretno usmerjena v nabiranje glasov neozaveščenih, preprostih in neinformiranih prebivalcev.

Brexit je zunanja podoba
notranjega nemira države.

Če je skoraj triletno obravnavanje in soočanje z vzroki in s posledicami referenduma prineslo kakšen pozitiven sad, je to gotovo razkrivanje in poglabljanje dogodkov iz daljne in bližnje preteklosti. Ko je bil odkrit pokrov lonca, v katerem je vrelo, se je končno lahko začel proces odstiranja domišljijske megle in brexit se je pokazal ne toliko v težavah Velike Britanije z Evropsko unijo kot v težavah s samo seboj. Brexit je zunanja podoba notranjega nemira države.

Iz dneva v dan se množijo razprave, članki, analize, ki posegajo v preteklo in polpreteklo zgodovino Združenega kraljestva in narodov, ki so ga ustvarili, da bi pojasnili ali upravičili svoje poglede na trenutno dogajanje. Vsa polja človeškega delovanja so vključena: od zgodovine, politike in religije do kulture, ekonomije, literature in financ. In kakšno sporočilo nam vse te besede prinašajo? Z njimi lahko osvetljujejo preteklost, ki je večinoma še vedno zavita v neko mistično luč in bi rada podarila privilegirani status sanj njihovih dedov in pradedov, a obenem razkrivajo, da je danes kralj nag. Ko pride zgodovinski trenutek, ki zahteva jasen pogled v prihodnost, se nihče ne more pretvarjati s prikrivanjem svojih preteklih napak in z zavajanjem sogovornika. Nujna je razjasnitev.

Mnogi označujejo 10. april leta 1998 kot datum, ki je spremenil stanje v Združenem kraljestvu. Gre za Sporazum velikega petka (Good Friday Agreement), sklenjen med Irsko republiko in Združenim kraljestvom. S tem dokumentom se je končala desetletna krvava državljanska vojna na severnem Irskem. Leto kasneje je dobila Škotska svoj parlament. Danes ima Združeno kraljestvo tri nacionalne parlamente (Belfast, Edinburgh, Cardiff), le Anglija je brez njega. V Londonu zaseda parlament Velike Britanije. Akademik Paul Gilroy je opozoril, da je globalni profil Velike Britanije tisti dejavnik, ki je, ironično, zmanjšal njeno zmogljivost, da bi se osredotočila na oblikovanje svoje notranje nacionalne identitete. Številni komentatorji pripisujejo izid referenduma v prid odhodu iz Evropske unije želji drzavljanov, da »se jim povrne izgubljeno domovino«, a to je mogoče samo, če se povrne imperij, ki ga je domovina ustvarila. Ne preseneča, da se pojavljajo tudi take sanje, kot jih je doživljal Churchill: »Obudimo CANZUK – zvezo Kanade, Avstralije, Nove Zelandije in nas.«

Prosimo za razumevajoče srce, za zmožnost razločevanja med dobrim in zlim in na ta način za vzpostavljanje zakonov, ki so v službi miru in pravice.

Benedikt XVI.

Na splošno pušča brexit vtis nedoločenega, čustvenega nezadovoljstva. Volivci, ki so volili za to pot, niso volili toliko zaradi globalizacije, nižanja življenjskih standardov ali upadanja socialne pomoči, ampak je šlo za Evropsko unijo. Niso bili vprašani, da bi se opredelili za argumentirano in možno ekonomsko ali politično alternativo, ki bi lahko nadomeščala članstvo v Evropski uniji, ker takšne alternative tudi ni bilo ne pred referendumom ne po njem. Vprašani so bili preprosto in brez kakršnega koli racionalnega razmisleka, kako čutijo Evropsko unijo. In Angleži so svoja čustva izrazili z brexitom. Ne tako Škoti in Irci.

Če take in podobne obravnave brexita predstavljajo in v neki meri pojasnujejo vzroke in posledice zgodovinskega dogajanja, povezanega z njim, imamo tudi primere, ki skušajo osvetliti to vprašanje iz globljega zornega kota, ki je projiciran bolj v prihodnost kot v preteklost. V tem primeru moramo obrniti vprašanje EXITA ne samo na Veliko Britanijo ampak, na celo Evropo in Evropsko unijo.

Oktobra 2017 je bil objavljen v Parizu dokument, poimenovan “Pariška izjava. Evropa, v katero lahko verujemo” (Paris Statement. A Europe we can Believe In). Izjavo je podpisalo deset konservativnih evropskih intelektualcev iz Francije, Češke, Madžarske, Poljske, Norveške, Španije, Združenega kraljestva, Nemčije, Nizozemske in Belgije. V dokumentu so naštete vse glavne dileme, s katerimi se mora trenutno soočati Evropa: globalizacija, širjenje Evropske unije, multikulturne politike in neoliberalne oblike vladanja, ki izzivajo Evropo. Populistični evroskepticizem se poraja in se hrani ob doživljanju kriz, kot so bile finančna kriza leta 2009, ukrajinska kriza, krize priseljencev, terorizem, družbeni razkroj, notranja nesoglasja med članicami Evropske unije in brexit. To so dejstva, ki ne morejo ostati skrita. Podpisniki sklepajo iz teh predpostavk, da obstaja nedvomen, neposreden odnos med zdravjem družinske celice, zdravjem družbe in tistimi verskimi in filozofskimi idejami, ki to zdravo stanje pogojujejo. Dokument ni samo predstavitev analize trenutnega kritičnega stanja, ampak tudi klic k akciji: Evropa je rešljiva. »Evropa, v vsem svojem bogastvu in veličini, je ogrožena zaradi popačenega spoznavanja same sebe. Zgrešena Evropa si domišlja, da je dovršitev naše civilizacije, a v resnici bo zaplenila naše domove.«

Mir, mir…     

Kam torej gleda Evropa danes? Naprej ali nazaj? In kam gleda brexit? Stojimo na razpotju in zbegano obtožujemo drug drugega, ne da bi jasno vedeli, kaj iščemo in kaj hočemo. Je morda ena od smeri v prihodnost pot v smeri EKSODUS-a ?

Izraelci so po čudežnem begu izšli iz egiptovskega suženjstva in prišli v puščavo. Na obljubljeno deželo so morali še počakati. In v puščavi so štirideset let doživljali visoko šolo, v kateri so očiščevali svoja telesa, dušo in razum. Mladi kralj Solomon je bil ob nastopu svoje kraljevske službe nagovorjen, naj izrazi eno svojo željo. Za kaj bi mi danes prosili? Papež Benedikt XVI. je leta 2011 v nemškem Reichstagu predlagal, naj prosimo za razumevajoče srce, za zmožnost razločevanja med dobrim in zlim in na ta način za vzpostavljanje zakonov, ki so v službi miru in pravice.

In če je Donal Tusk, predsednik Evropskega sveta, razmišljal, kakšno mesto bodo v peklu zasedli podporniki brexita brez načrta, lahko vsak izmed nas razmišlja, kakšno mesto si lahko prisluži v nebesih, ko se sreča s pogledom svojega bližnjega v eksodusu.

Pin It on Pinterest

Share This