Gledati z Njegovimi očmi

Silvester Gaberšček

Vodja sektorja na Ministrstvu za kulturo

Letošnji Prešernov dan, državni praznik kulture, ki nas že dolgo simbolno najbolj povezuje v enoten kulturni prostor in ob praznovanju katerega naš‘ Apel1 vsakič znova svoja nova dela na ogled postavi, sta letos zaznamovala dogodka, ki sta med ljudstvom pustila močno trpek priokus. Prvič, odkar imamo lastno državo, se je namreč pripetilo, da smo dan kulture, tako pomemben državotvorni praznik, zaradi posebnih razmer in znanih dogodkov, proslavljali z začasnim nadomestnim ministrom. In drugič, da je bila ob podelitvi Prešernovih priznanj in nagrad na osrednji proslavi slovenska Dežela brez referenduma in ob glasnem aplavzu preimenovana v Butale, njeni prebivalci pa v Butalce. Morda  je bil to dobronameren provakativen spodrsljaj ali zgolj izraz umetniške svobode, ki pa na žalost odseva zaskrbljujoče stanje duha v Deželi, in to ne samo na področju kulturnega utripa in pestrega vsestranskega umetniškega ustvarjanja, med katerim zadnje dni močno odmeva maketa drugega tira in z njo povezanih projektnih odvodov. Ob vseh teh pripetljajih se nehote vsiljuje vtis, da so ti in drugi podobni dogodki le odraz nekega splošnega stanja družbe, zato se marsikdo po Gregorčičevi rodoljubni pesmi zaskrbljeno sprašuje, ali je to še prava »slika moje domovine«.2

Ob branju sestavka Vstajenje Rima, ki ga je leta 1949 napisala Chiara Lubich,3 sem se globlje zamislil in se poskušal vživeti v resničnost, ki jo je takrat doživljala v moralno in gospodarsko razrvanem večnem mestu. V nekem trenutku me je prešinila misel: če bi v uvodnem stavku omenjenega zapisa, ki se glasi Če gledam na Rim tak, kakršen je, čutim, da je moj Ideal daleč, namesto imena večnega mesta zapisali Slovenija, bi v sestavku našli veliko vsebinsko podobnost z današnjimi razmerami in hkrati uporabno navodilo. Chiara je zapisala: Rekla bi, da je moj Ideal utopija, če ne bi pomislila Nanj, ki je tudi gledal svet, kakršen je ta, ki ga je obdajal …Gledal je svet, kakor ga vidim jaz, a ni dvomil …On, ki je prišel iz nebes na zemljo, bi lahko vse obudil z enim samim pogledom. Toda moral jim je pustiti – saj so ustvarjeni po Božji podobi – veselje svobodne osvojitve nebes … Nepotešen in žalosten nad vsem, kar je hitelo v uničenje, je znova gledal in ponoči molil nebo tam gori in nebo v sebi, kjer je živela Trojica in je bila prava Bit, konkretni Vse, zunaj po ulicah pa je hodila ničnost, ki mine.

In v nadaljevanju: Hodim po Rimu in ga nočem gledati. Gledam svet v sebi in se oprijemam tistega, kar ima bit in vrednost. Postajam povsem eno s Trojico, ki počiva v moji duši in jo razsvetljuje z večno Lučjo … Ko tako znova odprem oči navzven, vidim človeštvo z očmi Boga, ki vse veruje, ker je Ljubezen … Zato moramo znova omogočiti rojstvo Boga v nas, ga ohranjati živega med nami tako, da se ljubimo, in ga prelivati na druge kot izlive Življenja, in obujati mrtve … Jezusa je treba obujati v večnem mestu – to je v Deželi – in ga prinašati povsod. On je Življenje, in to popolno Življenje. Ni samo nekaj verskega … Tedaj se vse postavi na glavo:politika in umetnost, šola in vera, zasebno življenje in zabava. Vse tudi prislovične Butale.

  1. F. Prešeren, Apel podobo na ogled postavi.
  2. S. Gregorčič, Znamenje.
  3. Ustanoviteljica Gibanja fokolarov – Marijinega dela.

Pin It on Pinterest

Share This