»Smrt je najlepša takrat, ko človek dozori«

Marjana Debevec

Novinarka

Marjana Debevec je novinarka na radiu Ognjišče

V zadnjih tednih se v slovenski javnosti veliko govori o možnosti uzakonitve evtanazije, ki ji Slovensko zdravniško društvo in Zdravniška zbornica Slovenije odločno nasprotujeta. Na okrogli mizi Radia Ognjišče smo z raznih vidikov osvetlili to dragoceno zadnje obdobje življenja in pomen odnosov, ki na koncu edini človeku dajejo oporo.

Na rokah s. Emanuele Žerdin iz Ljubhospica je umrlo najmanj 300 ljudi, ki potrjujejo rek, da umreš tako, kot si živel. »Če v današnjem času toliko delamo za to, da pri rojstvu sodelujeta oba starša, je prav, da tudi umirajočih ne puščamo samih

O evtanaziji po njenih besedah govorimo iz strahu pred tem, kakšna bo smrt in iz strahu, da bi bili v breme drugim. Vendar četudi se bomo odločili za evtanazijo, ne bomo mogli ubežati smrti. »In se mi zdi, da je smrt najlepša takrat, ko človek dozori. Ko dozori skozi vse trpljenje in življenje kot zrel sadež, ko vse drugo odpade, ostane pa on sam – kot tisto bistvo, kar je v življenju bil.«

..kot tisto bistvo,
kar je v življenju bil.

Zato je pa še kako potreben paliativni pristop, ki človeka ne obravnava le v luči telesnega lajšanja trpljenja, ampak tudi duševnega, psihološkega in duhovnega. Tako bolnika spremljajo na njegovi poti, da se lahko življenje zaključi z mirno smrtjo. »Če v bolezni, ki je napredovala, ničesar ni bilo narejenega zato, da bi človek svojo bolezen razumel, da bi se lahko s temi strahovi soočil, da bi jih na nek način obvladal, da bi mu bilo telesno trpljenje olajšano in bi mi vse te elemente poti preskočili z enim samim ukrepom, kot je evtanazija, potem seveda nismo naredili ničesar. Ljudje ne bodo počutili potrebe po evtanaziji, kadar bodo v svoji bolezni razumljeni in bodo imeli ob sebi koga, ki jim bo stal ob strani,« trdi državna koordinatorica za paliativno oskrbo dr. Mateja Lopuh in dodaja: »Kdor živi dostojanstveno življenje, bo na ta način tudi umrl

Po besedah predsednika Slovenskega zdravniška društva dr. Radka Komadine pomanjkanja denarja v zdravstvu ne bomo rešili z uzakonitvijo evtanazije, treba si je namreč prizadevati za razširitev paliativne oskrbe. »Potrebujemo poglobljeno analizo, poglobljen družbeni razgovor. Izogibati se moramo medijskim pastem poplitvenega, hitrega, instant načina razmišljanja.«

Tudi po besedah sociologa in teologa dr. Vinka Potočnika se evtanazija v današnji kapitalistični družbi zdi kot najcenejša možnost. »Zdaj se podaljšuje življenje, zlasti starostno obdobje življenja. Seveda pa to obdobje prinaša tudi veliko novih vprašanj, izzivov, bolezni in težav. In tudi stane veliko. Tržna ekonomija gradi na tem, da zmanjšuje stroške, da povečuje učinkovitost, zvišuje zahteve dela … Človek, ki ne more več prispevati k BDP produktu, je postavljen na stranski tir, je neuporaben in je strošek. In če razmišljamo, katere vrednote so danes v ospredju, vidimo, da se v tej klimi kaže evtanazija kot najbolj cenena varianta življenja. Mislim, da moramo biti na te stvari pozorni.«

»Kdor živi dostojanstveno življenje, bo na ta način tudi umrl

Mateja Lopuh

Sveti trenutki, ko si dva odpustita

Po besedah s. Emanuele Žerdin so ob spremljanju umirajočih najbolj ganljiva tista srečanja, ko si odpustita dva, ki si vse življenje nista mogla odpustiti. In to so sveti trenutki. »Ravno tistim ljudem, ki so že nezanimivi za družbo, ki nimajo več pravic, njim damo svoj glas. Mi z njimi lahko še kaj delamo.« Smrt je po njenih besedah mirna takrat, ko dozoriš in tako končaš svoje življenje. »V hospicu smo imeli gospo, ki si je plačala evtanazijo v Švici, pa je prišla k nam in ni nikoli odšla v Švico. Na koncu je rekla možu: “To je bil najlepši mesec mojega življenja.” Dozorela je

Na žalost je smrt po besedah dr. Potočnika vse bolj izrinjena iz naše družbe. Ljudje ne le, da niso nikoli videli umiranja, nekateri celo nikoli niso bili na pogrebu. Celo otroci ob smrti staršev rečejo, da si rajši zapomnijo takšne, kot so bili prej, in jih ne želijo videti mrtvih. Slovenija ima po njegovih besedah največji delež upepelitev umrlih, in sicer kar 80 odstotkov. V Italiji in Avstriji je ravno obratno.

 Vse v življenju si moramo zaslužiti

Dr. Lopuhova po svojih dolgoletnih izkušnjah dela z umirajočimi pravi, da v življenju ni nič samoumevno: vse si moramo zaslužiti. »Ni samoumevno, da bodo otroci skrbeli za nas, če tega spoštovanja nismo v njih vzgojili; če nismo na svojih otrocih pustili pečata, zaradi katerega potem skrb za nas ne bo njihovo breme, ampak zaključek nekega mozaika, da se povrne čas, ki smo ga vanje vložili, v njihovi skrbi za nas

Eden od razlogov za uzakonitev evtanazije je tudi osamljenost v času staranja. Zato je po besedah dr. Lopuhove treba že danes začeti graditi odnose. »Danes se zelo zapiramo v svoja stanovanja. Sosedje se med sabo ne poznajo. Tisti, ki se, so med sabo sprti. In veliko napora je treba vložiti v to, da si ustvariš neko socialno mrežo; da imaš nekoga, ki ga boš poklical. Pa ni nujno, da je to tvoj bližnji, ampak nekdo, ki mu je zate mar.« Tisto, kar narekuje naše človeško poslanstvo, je po njenih besedah, da delamo dobro za druge. »To kulturo bi morali začeti gojiti že v šolah, povezovati otroke in starejše.« Tako se bo po njenih besedah kaj premaknilo.

Iskali so ljudi, ki so jih imeli radi, ali ljudi, s katerimi so odnose prekinili ali pa je bilo še kaj urediti z njimi.     

 

Nihče umirajočih mi ni rekel: Pripelji mi moj avto

 

Tudi po besedah s. Emanuele Žerdin so najpomembnejši odnosi, kar se še posebej začuti ob umiranju. »Nikoli še nisem srečala človeka, ki bi na primer rekel: “Pripeljite mi še tisti avto, ki sem ga zmeraj vozil, ali tisti traktor,” ampak so iskali ljudi, ki so jih imeli radi, ali ljudi, s katerimi so odnose prekinili ali pa je bilo še kaj urediti z njimi. In to so bili neverjetni, sveti trenutki,« pravi s. Emanuela. Obenem nas vabi, naj se ne bojimo otrokom pokazati, da je življenje sestavljeno tudi iz trpljenja in umiranja.

Več kot 700 Slovencev umoriti z evtanazijo?

 

Velika večina evropskih držav evtanazije ne sprejema. Če bi sledili nizozemskemu vzoru, bi morali imeti skoraj 800 evtanazij na leto. »Zdravniške organizacije, tako kot zdravniki z vsega sveta, priporočamo organizatorjem zdravstva, da več denarja in organizacijskih naporov posvetijo dolgotrajni oskrbi, da se prilagodimo starajočemu se prebivalstvu. To je izziv, zaradi katerega imamo v slovenskih bolnišnicah strašanske kadrovske in strokovne probleme,« pravi dr. Komadina. Podpirajo pa utrjevanje družinskih vezi, ki bodo v podporo ostarelim. »Torej nikakor ne podpiramo “instant” rešitev, predstavljajte si, s 700 ali več evtanaziranimi Slovenci na leto. Ne!« je bil še odločen dr. Komadina.

Pin It on Pinterest

Share This