»Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge.« (Jn 13,14)

Ko se evangelist Janez spominja zadnjih ur, ki jih je preživel z Jezusom pred njegovo smrtjo, se osredotoči na umivanje nog. Na starodavnem Vzhodu je bilo to od nekdaj znamenje dobrodošlice. Gostu, ki je prišel po prašnih cestah, je noge ponavadi umil služabnik.
To je razlog, da se učenci sprva branijo, da bi jim noge umil njihov Učitelj, a On jim nazadnje pojasni:
»Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge.«

S to tako pomenljivo podobo nam Janez razkrije celotno Jezusovo poslanstvo. On, Učitelj in Gospod, je stopil v človeško zgodovino, da bi se srečal z vsakim moškim in vsako žensko, da bi nam služil in nas privedel do srečanja z Očetom.
Jezus se je v vsem svojem zemeljskem življenju dan za dnem izogibal slehernemu znamenju lastne veličine, sedaj pa se pripravlja, da na križu dá svoje življenje. Prav zdaj svojim učencem kot dediščino izroča besedo, ki mu je najbolj pri srcu:
»Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge.«

Vabilo je jasno in preprosto: vsi ga lahko razumemo in takoj uresničujemo, v vsaki okoliščini, v vsakem družbenem in kulturnem okolju.
Kristjani, ki jim Jezus z življenjem in besedami razodeva Božjo ljubezen, so drugim “dolžni”, da ga posnemajo. Ko služijo bratom, so tudi oni oznanjevalci ljubezni. Kakor Jezus naj jih najprej ljubijo v dejanjih, potem pa naj dejanjem sledijo besede upanja in prijateljstva.
Pričevanje bo toliko bolj učinkovito, kolikor bolj bomo v duhu zastonjskosti pozorni na uboge in ne bomo klečeplazili pred tistimi, ki imajo moč in ugled.
Tudi ko se nam bo zdelo, da nam stvari uhajajo iz rok, ker so zapletene in pretresljive, še vedno lahko storimo kaj “dobrega” in to tudi moramo storiti: velikodušno in odgovorno posezimo vmes, četudi za to ne bomo prejeli plačila.
Poleg tega nas Jezus prosi, naj v našem življenjskem okolju ne pričujemo o ljubezni samo osebno, pač pa tudi kot skupnost, kot Božje ljudstvo, kateremu je temeljna zapoved zapoved medsebojne ljubezni.

»Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge.«
Po teh besedah Jezus nadaljuje: »Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem jaz vam storil /…/ Če to veste, blagor vam, če boste to delali!«1
Chiara Lubich je v razlagi tega evangeljskega stavka zapisala: »”Blagor vam …” Služenje drug drugemu, medsebojna ljubezen, česar nas Jezus uči s svojim presenetljivim dejanjem, je torej eden od njegovih blagrov /…/ Kako bomo torej živeli to besedo ta mesec? Posnemanje, ki ga zahteva Jezus, ni samo v ponavljanju njegovega dejanja, čeprav nam mora biti umivanje nog vedno pred očmi kot svetel in enkraten zgled. Posnemati Jezusa pomeni doumeti, da smo kristjani le, če živimo “za” druge, če svoje življenje razumemo kot služenje bratom, če ga v celoti postavljamo na ta temelj. Tedaj bomo uresničili to, kar je Jezusu najbolj pri srcu. Stopili bomo v središče evangelija. Tedaj bo zares veljalo: blagor nam!«2
Letizia Magri

  1. Prim. Jn 13,15-17
  2. Ch. Lubich, Beseda življenja, april 1982.

Pin It on Pinterest

Share This