Družine – znamenja upanja za svet

Kakšen vtis je na vaju naredilo srečanje z družinami z vsega sveta?

Katarina: Kot vedno, ko smo se srečevali z mladimi ali družinami z vsega sveta v okviru srečanj Marijinega dela, so bili tudi zdaj to trenutki, ki so me prevzeli in obogatili, težko pa je to izraziti z besedami. Zame je srečati toliko ljudi, ki so dobre volje, pripravljeni pomagati drug drugemu, ki vsi želijo biti sprememba v svetu, velik blagoslov in mi daje novih moči in upanje. Mislim, da je že to prvi učinek takšnega srečanja: novo upanje in pogum za vsakega udeleženca, kar potem ponesemo s seboj in tako resnično, kot pravi papež Frančišek, postane upanje za svet.

Najprej so pripravili tri dni kongresa. Marko, ti si se udeležil nekaterih predavanj, ki so izhajala iz papeževe apostolske spodbude Radost ljubezni. Kaj te je nagovorilo?

Marko: Ostaja mi vtis, kako enostavno in hkrati zahtevno je postati svet in k temu pomagati tudi svojemu sozakoncu in vsej družini. To je možno samo tako, da smo povezani z Bogom in k temu povabimo vse ostale. Svet ne postaneš, ker delaš vse prav, ampak ko znaš na glas klicati: »Bog, reši me!« Zelo zabavno in hkrati globoko je bilo predavanje nekega ameriškega duhovnika in kuharja, ki je v kuharski delavnici predstavil, kako “začiniti” zakonsko življenje. Poudaril je pomembnost zaveze in vsakodnevne obnove te odločitve, in tudi dejstvo, da brez preizkušenj ne znamo ceniti lepih trenutkov. Treba se je zavedati, da je zakon zveza treh, torej zakoncev in Boga, kajti sami smo prešibki. Navzven se zdi odločitev, da bomo z nekom zato, da mu služimo, da smo zanj pripravljeni umreti, skoraj “trapasta”, vendar nas to pripelje do “ljubezni na prvi pogled” – ko v sozakoncu vidimo Boga.

Katarina, ti si bila z otroki pri njihovem programu. Kako so ga pripravili? Kaj te je najbolj navdušilo?

Katarina: Najbolj me je navdušil velik poudarek na sproščenem druženju družine, pa naj je bila to igra, pesem, ples ali pogovor. Mislim, da so nam želeli predstaviti model življenja, kako naj bi bilo tudi, ko se vrnemo. Odrasli pogosto vidimo realne vsakodnevne težave in zadolžitve (od službe, gospodinjstva, nakupovanja itd.), ob tem pa pozabljamo, da to ni bistveni del življenja. Je del, ki mora biti, a preveč časa, predvsem preveč skrbi, posvečamo tem stvarem in vse premalo pogovoru in druženju. Biti skupaj, biti družina – to je veselje in prav veselja nam primanjkuje. Skrbi moramo izročati Bogu – vsak trenutek! In potem teža ni več naša in smo lahko bolj sproščeni s svojimi otroki, namesto da nas ves čas doživljajo zamišljene, odmaknjene ali celo “nataknjene”.

Kaj je zaznamoval sobotni Festival družin?

Marko: Zanimivo je bilo videti ta večer, in tudi skozi ves teden, kako se družine po vsem svetu srečujejo z zelo podobnimi izzivi: pomanjkanje časa za druženje, pogovor ali skupno molitev, različne družinske rane, zamere, odtujenost, vzgoja otrok, vseprisotnost digitalnih medijev. Izjemno lepo in spodbudno je bilo videti, kako zakonci in družine te težave premagujejo. Kako s pomočjo ljubezni in vere v družini dobijo mir in moč za pot iz brezna sovraštva in maščevalnosti ali različnih odvisnosti. S tem prinašajo veselje, ljubezen in upanje – torej Boga – vsem okrog sebe. So torej res evangelij, veselje za svet.

Družinam se je pridružil tudi papež Frančišek. K čemu vas je spodbudil? Lepo je bilo videti, kako vas je vseh 75 tisoč skupaj za njim ponavljalo besede, ki jih zakoncem vedno priporoča: Smem, hvala, oprosti …

Katarina: Te besede so nas spremljale že pred samim festivalom, na pastoralnem delu srečanja, ko so (kot imamo v Marijinem delu kocko ljubezni) tudi tukaj za otroke imeli kocko s papeževimi gesli: prosim, hvala, oprosti, smem? itd. Festival sam je bil zelo bogat, sproščen, vesel, papežev nagovor preprost, da ga je lahko razumel vsak, ki ga je poslušal. Vabil nas je k bolj pristnim in iskrenim odnosom v družini, k pravi ljubezni. Všeč mi je bilo, ko je poudaril, naj ne gremo zakonci sprti spat, ampak naj se srečamo, naj se pogovorimo pred spanjem. Povedal je primer: ko se eden od zakoncev zapre v sobo, ker je jezen, naj gre drugi za njim in ga najprej spoštljivo vpraša: »Smem vstopiti?« In nato naj se spravita tisti dan, in je če potreben dolg pogovor, tudi celo noč.

Vrh vsega dogajanja je bila nedeljska maša, kjer se je zbrala polmilijonska množica ljudi. Kako je doživeti takšno srečanje vesoljne Cerkve v malem?

Katarina: Zame zelo močna izkušnja. Ko smo se zjutraj zbudili, je deževalo, da je voda stala povsod. Spraševala sem se, kako bomo z otroki šli v takšno vreme, saj sem vedela, da bo pot dolga. Čakali smo, in ko je malo ponehalo, smo šli na 4 ure dolgo pot do Phoenix parka, kjer je bila darovana maša. V meni je bilo nešteto črnih misli, spraševala sem se, zakaj je to sploh potrebno, da gremo, sploh ko je tudi med potjo deževalo in pihalo.

Potem sem opazovala ljudi okrog sebe, od starega frančiškana, ki je s palico počasi šepal proti prizorišču – dobre volje, in na drugi strani mlade družine z vozički, kjer so dojenčki jokali – starši pa dobre volje … videla sem, da je skrajni čas, da se neham smiliti sama sebi, saj so naši otroci brez pritoževanja pridno hodili. Zaupala sem Bogu, da zboleli ne bomo, saj nas bo varoval tudi na tej poti, kot nas je že ves teden prej. Tako smo prišli na prizorišče, kjer je bila darovana sv. maša z globokim papeževim opravičilom za vse zlorabe v Cerkvi.

Pri maši sem čutila mir in veselje, vedela sem, da je po preizkušnji naporne poti, tukaj, zdaj, z nami Sveti Duh.

Še kakšna papeževa spodbuda s sklepne svete maše?

Marko: V srcu sem s tega srečanja, poleg vseh ostalih lepih vtisov, odnesel predvsem veliko ljubezen in skrb Cerkve za družine. Hkrati nam je papež položil na dušo, naj vedno znova obnavljamo svojo zvestobo in zaupanje v Gospoda, ki ima besede večnega življenja. Pokazal je tudi na odgovornost, da drugim pričujemo o veseli novici, torej o ljubezni, ki smo jo spoznali v Jezusu Kristusu. »V našem svetu se je utelesila po družini in po pričevanju krščanskih družin vseh generacij ima moč, da izniči vsako pregrado ter tako spravi svet z Bogom in iz nas naredi to, za kar smo poslani: biti ena sama človeška družina, ki skupaj živi v pravičnosti, svetosti in miru.«

Katarina in Marko, hvala za pogovor! Naj povemo, da bo prihodnje Svetovno srečanje družin leta 2021 v Rimu.

Marjana Debevec